13. 4. 2015
Zjutraj ob pol 8h se je naša ekskurzija začela. Čakalo nas je devet ur naporne vožnje z avtobusom. Po več kot dveh urah nas je končno čakal postanek in z veseljem smo uporabili javna stranišča. Pot smo nadaljevali proti Splitu, kjer smo prispeli okrog 12.30. Po mestu smo imeli prost ogled in čas za kosilo. Šli smo si ogledati mesto znotraj obzidja, z vstopnino smo lahko obiskali katakombe, Dioklecijanovo palačo in Jupitrov tempelj. Ob teh ogledih se nam je pridružil tudi profesor Štih, ki nam je z veseljem razlagal razne stvari o zgodovini mesta in stavbah. Jupitrov tempelj, ki služi kot krstilnica, v njej je profesor razlagal s takšnim navdušenjem, da se je spotaknil in skoraj razbil glavo. Po teh ogledih smo se odpravili proti obali in si privoščili pivo na udobnih kavčih. Po zasluženem oddihu smo se odpravili k iskanju arheološkega muzeja, ki je bil kar daleč od centra mesta. Muzej je bil poln kovancev, posod, nakita, nagrobnikov,… Na mojo srečo so bile vse stvari prevedene in sem vedela kaj si ogledujem. V muzeju smo srečali tudi ostale sošolce in se skupaj odpravili proti centru mesta, kjer nas je čakal avtobus. Pot smo nadaljevali do mesta Neum v Bosni, kjer nas je čakal hotel. Nad hotelom sem bila zelo navdušena, saj je bil zelo lep, vsak je imel svoj balkonček s pogledom na morje. Po sobah smo bili razvrščeni po trije in trije, le midve s Klaro sva ostali sami. Za večerjo smo imeli bife in smo si lahko vzeli za jesti kolikor in karkoli smo si želeli. Po večerji smo se odpravili na pijačo v bližnji in enega izmed dveh možnih lokalov v Neumu. Čakalo nas je burno bosansko nočno življenje. V dveh dneh, ki smo jih presedeli v tem lokalu, smo naredili lastniku prometa za celo leto.
Zjutraj ob pol 8h se je naša ekskurzija začela. Čakalo nas je devet ur naporne vožnje z avtobusom. Po več kot dveh urah nas je končno čakal postanek in z veseljem smo uporabili javna stranišča. Pot smo nadaljevali proti Splitu, kjer smo prispeli okrog 12.30. Po mestu smo imeli prost ogled in čas za kosilo. Šli smo si ogledati mesto znotraj obzidja, z vstopnino smo lahko obiskali katakombe, Dioklecijanovo palačo in Jupitrov tempelj. Ob teh ogledih se nam je pridružil tudi profesor Štih, ki nam je z veseljem razlagal razne stvari o zgodovini mesta in stavbah. Jupitrov tempelj, ki služi kot krstilnica, v njej je profesor razlagal s takšnim navdušenjem, da se je spotaknil in skoraj razbil glavo. Po teh ogledih smo se odpravili proti obali in si privoščili pivo na udobnih kavčih. Po zasluženem oddihu smo se odpravili k iskanju arheološkega muzeja, ki je bil kar daleč od centra mesta. Muzej je bil poln kovancev, posod, nakita, nagrobnikov,… Na mojo srečo so bile vse stvari prevedene in sem vedela kaj si ogledujem. V muzeju smo srečali tudi ostale sošolce in se skupaj odpravili proti centru mesta, kjer nas je čakal avtobus. Pot smo nadaljevali do mesta Neum v Bosni, kjer nas je čakal hotel. Nad hotelom sem bila zelo navdušena, saj je bil zelo lep, vsak je imel svoj balkonček s pogledom na morje. Po sobah smo bili razvrščeni po trije in trije, le midve s Klaro sva ostali sami. Za večerjo smo imeli bife in smo si lahko vzeli za jesti kolikor in karkoli smo si želeli. Po večerji smo se odpravili na pijačo v bližnji in enega izmed dveh možnih lokalov v Neumu. Čakalo nas je burno bosansko nočno življenje. V dveh dneh, ki smo jih presedeli v tem lokalu, smo naredili lastniku prometa za celo leto.
14. 4. 2015
Po zajtrku smo odšli v Dubrovnik, kjer smo obiskali Zavod za povijesne znanosti HAZU v Dubrovniku. Ta ima svoje prostore v letnem dvorcu rodbine Sorkočević na Lapadski obali. Nekateri smo odšli pred tem še na kavo in smo malo zamudili na predavanje. Vrata dvorca so bila že zaprta, zato smo že mislili, da ne bomo prišli več noter. K sreči nam je uspelo. Ogledali smo si dvorec in poslušali kratko predavanje o ureditvi Dubrovniške republike ter o njenih odnosih z Osmanskim imperijem. Prostori HAZU-ja so zelo lepi, imajo odličen razgled na morje in zaradi le tega bi tudi sama delala tukaj. Pot smo nadaljevali proti mestu, kjer je sledil kratek ogled središča mesta znotraj mestnega obzidja pod strokovnim vodstvom doc. dr. Renate Novak Klemenčič. Po skupinskem ogledu mesta ter palače Sponza (kjer so snemali tudi Game of Thrones) smo imeli prosto. Dobili smo zastonj vstopnice za vse muzeje v Dubrovniku, zato smo si izbrali ogled Etnološkega muzeja, vendar je bil ta zaprt. Odpravili smo se proti Pomorskemu muzeju, na poti do tja, smo se ustavili na pomolu ter z Juretom sva si privoščila odličen sladoled. Muzej nam je bil zelo všeč, saj je bilo zelo veliko lesenih maket raznih ladij, kart in ostalih pomorski zadev iz obdobja 19. stoletja. Po tem smo odšli še do trga in obiskali eno izmed številnih cerkev v Dubrovniku. Nato sva s Klaro želeli kupiti kartice, medtem pa sta naju Jure in Adam zapustila in si ogledala pravoslavno cerkev. Z navdušenjem sva ju iskali, a ju nisva našli. »Kokošnjak« naju je razsvetlil, kje lahko najdeva najina petelina. Kmalu smo se dobili na zbornem mestu in odšli proti hotelu v kraj Mlini. Ta hotel nama je bil manj všeč kot prejšnji, saj ni bil tako pompozen. Po večerji smo se družili.
Po zajtrku smo odšli v Dubrovnik, kjer smo obiskali Zavod za povijesne znanosti HAZU v Dubrovniku. Ta ima svoje prostore v letnem dvorcu rodbine Sorkočević na Lapadski obali. Nekateri smo odšli pred tem še na kavo in smo malo zamudili na predavanje. Vrata dvorca so bila že zaprta, zato smo že mislili, da ne bomo prišli več noter. K sreči nam je uspelo. Ogledali smo si dvorec in poslušali kratko predavanje o ureditvi Dubrovniške republike ter o njenih odnosih z Osmanskim imperijem. Prostori HAZU-ja so zelo lepi, imajo odličen razgled na morje in zaradi le tega bi tudi sama delala tukaj. Pot smo nadaljevali proti mestu, kjer je sledil kratek ogled središča mesta znotraj mestnega obzidja pod strokovnim vodstvom doc. dr. Renate Novak Klemenčič. Po skupinskem ogledu mesta ter palače Sponza (kjer so snemali tudi Game of Thrones) smo imeli prosto. Dobili smo zastonj vstopnice za vse muzeje v Dubrovniku, zato smo si izbrali ogled Etnološkega muzeja, vendar je bil ta zaprt. Odpravili smo se proti Pomorskemu muzeju, na poti do tja, smo se ustavili na pomolu ter z Juretom sva si privoščila odličen sladoled. Muzej nam je bil zelo všeč, saj je bilo zelo veliko lesenih maket raznih ladij, kart in ostalih pomorski zadev iz obdobja 19. stoletja. Po tem smo odšli še do trga in obiskali eno izmed številnih cerkev v Dubrovniku. Nato sva s Klaro želeli kupiti kartice, medtem pa sta naju Jure in Adam zapustila in si ogledala pravoslavno cerkev. Z navdušenjem sva ju iskali, a ju nisva našli. »Kokošnjak« naju je razsvetlil, kje lahko najdeva najina petelina. Kmalu smo se dobili na zbornem mestu in odšli proti hotelu v kraj Mlini. Ta hotel nama je bil manj všeč kot prejšnji, saj ni bil tako pompozen. Po večerji smo se družili.
15. 4. 2015
Po zajtrku smo odšli v Dubrovniku ter obiskali Državni arhiv v Dubrovniku, ki ima svoje prostore v palači Spozna/Divona. Tukaj so nam predstavili inštitucijo ter nam dovolili ogled najdragocenejšega arhiva (med tem je bila tudi knjiga, na katerih so bili odtisi mačjih tac). Po tem smo odšli na najboljšo in najbolj potrebo kavo, zanjo smo bili pripravljeni dati tudi 3 evre. Nato smo se prosto sprehodili po Dubrovniškem obzidju. Sonce je zelo pripekalo in nas ožgalo, saj noben ni pomislil na sončno kremo. Pogled in razgled z obzidja je bil prečudovit, saj smo imeli zelo lepo vreme. Nato smo odšli na kosilo. Zatem smo obiskali etnografski muzej v katerem predstavljena dubrovniška kultura, izmed vseh stvari v muzeju pa so najbolj znani silosi v katerih so v preteklosti hranili žito. Ker je bilo tako lepo vreme smo odšli proti plaži in morju in Klara je pomočila noge v morje, ki je bilo zelo osvežujoče. Sonček je zelo lepo pripekal in zato se nam ni nikamor več dalo. Ob 15h smo se zbrali na avtobusu in odpeketali proti Stonu. Tam se nam je končno pridružil še Jure, saj je večinoma dneva preživel z ostalo družbo, nas pa je zapustil. Ston je zelo znan po stonskem obzidju iz 14. stoletja, ki so ga postavili v hrib, tudi mesto so želeli sezidati čisto do obzidja, a jim žal to ni uspelo. Tukaj smo naredili tudi eno izmed redkih skupinskih fotk, si ogledali mesto (ki je bolj ali manj zapuščeno in si nimaš veliko za ogledati) ter si od bližje pogledali soline. Nato smo odšli v isti hotel v katerem smo bili prvo noč. Tokrat nisva bili sami v sobi, dobili sva še enega cimra. Klara je želela ponosno pokazati Juretu, da si zna sama narediti frizuro, zato sva se odpravili v sobo Adama in Jureta. Zaradi nizkega vsebnosti nikotina v krvi je šla Klara kaditi na balkon in jaz sem ji šla delat družbo (tako kot ponavadi). Predraga prijatelja sta naju zaprla na balkon in se nama smejala. Začeli sva plezati po balkonu in odkrili, da so balkoni med seboj povezani. Ugotovili sva, da so sosedje budni in da pričakujejo obiske. Sami sva se jima pridružili, kjer smo preživeli kar nekaj časa. Kmalu je bila soba polna, v sobi smo bili večina udeleženih študentov ekskurzije. Ko je zmanjkalo dobrega grozdnega soka smo se odločili obiskati in narediti promet istemu lastniku lokala kot prvi večer. Nekaj časa smo posedeli, pili in klepetali, nato pa je Klara ugotovila, da ji je zmanjkalo cigaret. Odpravili smo se proti bližnji bencinski črpalki, ki je bila odprta non-stop. Na poti nazaj do hotela smo šli mimo lokala, kjer so Neumski možje popivali in peli narodne pesmi. Zagledal nas je lastnik lokala in se pripeljal za nami. Povabil nas je na rakijo ter na pikado. Katja je bila edina, ki se je lotila tekmovanja pikada z lastnikom. Eno igro je zmagalo, dve izgubila. Pot nas je vodila nazaj do hotela, kjer smo se v dvigalu na pobudo Sare smo se odločili, da obiščemo plažo, saj se je do nje dalo priti z dvigalom. Dvigalo nas je pripeljalo do ozkega in temnega hodnika, kjer je zelo odmevalo in je bilo za ob 1h zjutraj kar malo strašljivo. Ugotovili smo, da so vrata zaklenjena, zato smo se obrnili in odšli nazaj do dvigala. Odpravili smo se že proti sobam, a sta Adam in Klara predlagala, da se sprehodimo peš do plaže. Do plaže smo se zelo ubijali, saj nismo našli prave poti in smo hodili kar nekje. Končno smo prišli do plaže, kjer smo metali žabice in sedeli na pesku. Nato smo se končno odpravili do sob in zaspali.
Po zajtrku smo odšli v Dubrovniku ter obiskali Državni arhiv v Dubrovniku, ki ima svoje prostore v palači Spozna/Divona. Tukaj so nam predstavili inštitucijo ter nam dovolili ogled najdragocenejšega arhiva (med tem je bila tudi knjiga, na katerih so bili odtisi mačjih tac). Po tem smo odšli na najboljšo in najbolj potrebo kavo, zanjo smo bili pripravljeni dati tudi 3 evre. Nato smo se prosto sprehodili po Dubrovniškem obzidju. Sonce je zelo pripekalo in nas ožgalo, saj noben ni pomislil na sončno kremo. Pogled in razgled z obzidja je bil prečudovit, saj smo imeli zelo lepo vreme. Nato smo odšli na kosilo. Zatem smo obiskali etnografski muzej v katerem predstavljena dubrovniška kultura, izmed vseh stvari v muzeju pa so najbolj znani silosi v katerih so v preteklosti hranili žito. Ker je bilo tako lepo vreme smo odšli proti plaži in morju in Klara je pomočila noge v morje, ki je bilo zelo osvežujoče. Sonček je zelo lepo pripekal in zato se nam ni nikamor več dalo. Ob 15h smo se zbrali na avtobusu in odpeketali proti Stonu. Tam se nam je končno pridružil še Jure, saj je večinoma dneva preživel z ostalo družbo, nas pa je zapustil. Ston je zelo znan po stonskem obzidju iz 14. stoletja, ki so ga postavili v hrib, tudi mesto so želeli sezidati čisto do obzidja, a jim žal to ni uspelo. Tukaj smo naredili tudi eno izmed redkih skupinskih fotk, si ogledali mesto (ki je bolj ali manj zapuščeno in si nimaš veliko za ogledati) ter si od bližje pogledali soline. Nato smo odšli v isti hotel v katerem smo bili prvo noč. Tokrat nisva bili sami v sobi, dobili sva še enega cimra. Klara je želela ponosno pokazati Juretu, da si zna sama narediti frizuro, zato sva se odpravili v sobo Adama in Jureta. Zaradi nizkega vsebnosti nikotina v krvi je šla Klara kaditi na balkon in jaz sem ji šla delat družbo (tako kot ponavadi). Predraga prijatelja sta naju zaprla na balkon in se nama smejala. Začeli sva plezati po balkonu in odkrili, da so balkoni med seboj povezani. Ugotovili sva, da so sosedje budni in da pričakujejo obiske. Sami sva se jima pridružili, kjer smo preživeli kar nekaj časa. Kmalu je bila soba polna, v sobi smo bili večina udeleženih študentov ekskurzije. Ko je zmanjkalo dobrega grozdnega soka smo se odločili obiskati in narediti promet istemu lastniku lokala kot prvi večer. Nekaj časa smo posedeli, pili in klepetali, nato pa je Klara ugotovila, da ji je zmanjkalo cigaret. Odpravili smo se proti bližnji bencinski črpalki, ki je bila odprta non-stop. Na poti nazaj do hotela smo šli mimo lokala, kjer so Neumski možje popivali in peli narodne pesmi. Zagledal nas je lastnik lokala in se pripeljal za nami. Povabil nas je na rakijo ter na pikado. Katja je bila edina, ki se je lotila tekmovanja pikada z lastnikom. Eno igro je zmagalo, dve izgubila. Pot nas je vodila nazaj do hotela, kjer smo se v dvigalu na pobudo Sare smo se odločili, da obiščemo plažo, saj se je do nje dalo priti z dvigalom. Dvigalo nas je pripeljalo do ozkega in temnega hodnika, kjer je zelo odmevalo in je bilo za ob 1h zjutraj kar malo strašljivo. Ugotovili smo, da so vrata zaklenjena, zato smo se obrnili in odšli nazaj do dvigala. Odpravili smo se že proti sobam, a sta Adam in Klara predlagala, da se sprehodimo peš do plaže. Do plaže smo se zelo ubijali, saj nismo našli prave poti in smo hodili kar nekje. Končno smo prišli do plaže, kjer smo metali žabice in sedeli na pesku. Nato smo se končno odpravili do sob in zaspali.
16. 4. 2015
Po zajtrk smo odšli v delto reke Neretve, kjer smo si v kraju Vid ogledali muzej antičnega mesta Narona. Pot smo nadaljevali proti Počitelju ob Neretvi, kjer smo si ogledali džamijo, urni stolp ter si privoščili jutranjo kavo, katero sta si privoščila tudi profesorja. Pot nas je vodila do Mostarja, a do tja smo več kot pol ure čakali na meji s Hrvaško in Bosno. V avtobusu je bilo zelo vroče, zato smo postali nestrpni. V Mostarju smo si ogledali most s katerega tudi skačejo, mošejo, pokopališče, si privoščili kosilo ter obiskali hišo v kateri je predstavljeno pohištvo iz preteklosti. Mostar mi je bil zelo všeč, saj me je spominjal na Maroko (s svojimi stojnicami, odprtimi in prijaznimi ljudmi ter s svojo kulturo). To je bila naša zadnja postaja in počasi smo se vračali proti Ljubljani. Tja smo se vrnili v pozni večernih urah.
Po zajtrk smo odšli v delto reke Neretve, kjer smo si v kraju Vid ogledali muzej antičnega mesta Narona. Pot smo nadaljevali proti Počitelju ob Neretvi, kjer smo si ogledali džamijo, urni stolp ter si privoščili jutranjo kavo, katero sta si privoščila tudi profesorja. Pot nas je vodila do Mostarja, a do tja smo več kot pol ure čakali na meji s Hrvaško in Bosno. V avtobusu je bilo zelo vroče, zato smo postali nestrpni. V Mostarju smo si ogledali most s katerega tudi skačejo, mošejo, pokopališče, si privoščili kosilo ter obiskali hišo v kateri je predstavljeno pohištvo iz preteklosti. Mostar mi je bil zelo všeč, saj me je spominjal na Maroko (s svojimi stojnicami, odprtimi in prijaznimi ljudmi ter s svojo kulturo). To je bila naša zadnja postaja in počasi smo se vračali proti Ljubljani. Tja smo se vrnili v pozni večernih urah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar