19. 9. 2014 - petek, prvi dan
Kako sva sploh prisli na idejo o potovanju na Irsko?
Poleti, ko sem imela cas za lahkotno branje sem brala knjigo Nore Roberts in takrat sem se zaljubila v opise Irske pokrajine in predlagali Klari Irsko kot najino destinacijo potovanja. Klara je bila takoj za in zagnani sva si zaceli organizirati potovanje. Letalsko karto ter hostle (selili se bova iz kraja v kraj) sva rezarvirali prej, ostalo pa bova izvajali sproti. Obe sva imeli septembra se nekaj izpitov in zato sva samo se veselo odstevali dneve do Irske. In koncno je prisel najin cas odhoda. H Klari sem prisla ze en vecer prej, saj smo imeli odhod od doma sredi noci. Okrog 22h me je Klara "nagnala" spat, da bi bili spociti za na pot. Sama nisem mogla zatisniti ocesa, uspelo mi je zaspati pol ure pred budilko. Baje se temu rece rajzefiber Ob dveh zjutraj smo vstali in eno uro sedeli za mizo v kuhinji, ob pol 4h pa smo se odpravili od doma. Prvi postanek je sledil kar kmalu, saj smo potrebovali dozo kufeta ter wc. Po treh urah smo prispeli na prvi vmesni cilj: letalisce. Letalisce Trevisio ni dobro organizirano, saj sva najprej stali pol ure v vrsti za oddajo prtljage, nato naju je gospa poslala stran, saj sva prisli prekmalu. No na koncu nama je uspelo: oddati prtljago ter se check-inati. Koncno sva prisli do izhoda 4, kjer je bil vhod v najino letalo. Imeli sva sreco, saj sva prvi stali v vrsti. Ob 12h smo pristali na Dublinsko letalisce. Na letalu je bilo ogromno Slovencev, kar me je zelo presenetilo. Po pristanku sva se valda najprej javili domacim, da je vse ok z nama, nato pa sva sli po prtljago. Otovorjeni kot tovorna konja sva se odpravili nakupit karti za avtobus 747, ki naju je peljal z letalisca v center mesta Dublin. Ker sva imeli se dve uri casa preden sva se lahko check in-ali v hostel, sva se usedli pred letalisce in pojedli prvi obrok: zajtrk in kosilo v enem. :) Med jedjo sva klepetali in naenkrat je Klara nasproti najine klopce zagledala zajcka. Sama ji nisem verjela, zafrkavala sem jo, kaj je skadila, da ima privide... Nato pa sem ga zagledala tudi sama. Zelo zanimivo mi je, da se je prosto pasel na travi pred letaliscem in se ni bal ljudi. Cas je minil zelo hitro in ze sva bili na avtobusu do hostla. Sprva je slo vse kot po maslu, ruzaka sva imeli pri sebi, da sva ju cuvali. Nato pa ju je zaposlen na avtobusu vrgel na najvisjo polico v avtobusu. Po pol urni voznji sva se zaceli sprasevati kako bova dobili najina ruzaka s police. Model je nekam izginil, o njem ni bilo ne duha ne sluha. Hvalabogu za prijaznega, novopecenega ocka, ki nama je pomagal in nama dal najina ruzaka. Yeah, we made it! Prispeli sva v center, morali sva najti samo se hostel. Tega sva iskali malo dlje casa, a sva ga na koncu nasli. Spali sva v 16-posteljni sobi. Razpakirali sva se, nato pa sva se malo sprehodili po mestu ter sli na sprehod po parku St. Stephen Green. Utrujena po 12 urnem potovanju ter 2 urah spanja sem padrla v posteljo kot da bi bila mrtva. Prvo noc sva spali v sobi med samimi tipi, very interesting...
20. 9. 2014 -sobota, 2. dan
Dan se je zacel z budilko 7.15. Po konci sva vrgli celo sobo, a nama je bilo to cisto vseeno. Drugi pa so se vracali z zurov celo noc, zadnji zurer ob pol 7h. 3 dni prenocujeva v Ashfield House hostlu, ki lezi v centru mesta. Zelo nama je vsec, da ima v ceno vkljucen zajtrk, saj sva pozjatrkovali in se kmalu odpravili na pot. Trinity college je bil najblizje najinemu hostlu, zato je bil prvi na spisku. Sprehodili sva se po parku, ki je ogromen in cudovit, tam nama je preckala pot tudi luskana in prestrasena vevericka. Nato sva poiskali knjiznico s slavnim rokopisom Book of Kells, ki se odpre ob 9.30. Midve sva bile tako zgodnje, da sva bili med prvimi v vrsti. Po najiem ogledu je bila vrsta zelooooo dolga. Knjiznica je bila ogromna in zelo lepa. Knjige imajo razporejene v knjiznih policah, ki so v dveh nadstropjih. Razstavljeni pa so tudi kipi razlicnih filozofov in pisateljev. Nato sva se podali po Dame street-u, kjer je Hard Rock Cafe. Imajo zelo lepe, a tudi drage majce. Najina pot naju je vodila proti Dublinskemu gradu, na poti do tja sva si ogledali se mestno knjiznico knjiznico ter Christ Church cathedral. Ta je bila od zunaj zelo lepa, znotraj pa si jo zal nisva mogli ogledati, saj je bila zaprta zaradi poroke. Po nekajminutnem postanku v parku ob Dublinskem gradu (park je zelo lep, grad pa zelo barvit ter ne za razliko ne stoji na vzpetnini!) sva se napotili proti Whitefriar street church, kjer se nahajajo ostanki mucenca sv. Valentina. Tukaj sva prvic naleteli na prijazno gospo, ki nama je povedala kje v cerkvi lezijo ostanki mucenca. (V cerkvi je namrec potekal molitveni obred.) Tam sva prizgali svecko in se mu priporocili, prosili sva ga, da nama cimprej pripelje fanta. :P Nato sva se odpravili proti katedrali sv. Patrika, vstopnina je 4,5€ zato sama nisem sla noter. Klara je sla, vendar je ven prisla razocarana. V parku ob cerkvi sva pojedli malico, od tu pa sva se odpravili po Patrick streetu, kjer sva videli Bull Alley. Nato je prisel na vrsto se srednjeveski del mesta s cerkvijo sv. Andrewa in mestna vrata. Na poti sva naleteli na nek koncert, kjer so izvajali komade U2, meni se je zdelo zelo zabavno. Pri cerkvi naju je ustavil nek gospod in naju je vprasal iz kod sva in kako sva potovali. Bil je zelo prijazen, povedal nama je, da si lahko ogledava park ob cerkvi.
Ob reki Liffey sva sli do glavne avtobusne postaje po karti za avtobus, ki naju bo v pondeljek peljal do Doolina, spotoma pa sva si ogledali se 3 mostove. (Na reki Liffey so stevilni, zelo lepi mostovi). Spat sva se odpravili s kurami, saj sva bili utrujeni od celodnevne hoje. Na koncu dneva so naju noge zelo bolele. Smesno se nama je zdelo, da sva v sobi ugasnili luc in zato so morali vsi, ki so bili takrat v sobi iti spat takrat kot midve.
21. 9. 2014 -nedelja, 3. dan
Dansnji dan ni bil tako naporen. Cakalo naju je malo vec hoje, saj sva morali priti iz centra v predmestje. Zjutraj sva pozajtrkovali in se okrog pol 9h podali na pot proti Guinness storehouse. Hodili sva pocasi in prisli do pivovarne ravno v casu odprtja, okrog 9.30. Vstopnina je bila kar draga: 14,50€ za studente, vendar je bil ogled kar dolg in v sedmem nadstropju je bila steklena stena, odkoder je bil pogled na celo mesto. Ker danes nisva imeli veliko v nacrtu, sva si vzeli cas za ogled, okrog 12h pa sva se odlocili iti novim dogodivscinam naproti. Popili sva pivo, za mizo pa se nama je pridruzila manjsa skupina francoskih drzavljanov. Nato sva se v dvigalu spustili na trdna tla. Druzbo so nama delali mladi fantje, katerim sva se nasmejali, saj so naju veselo opravljali, midve sva jih vse razumeli, oni pa tega niso vedeli. Nato naju je pot vodila do Klimhainskih zaporov, do njih sva hodili kaksno uro. Vzeli sva si cas za opazovanje okolice, predmestje mi je bilo res vsec. Na poti sva naleteli na prijaznega gospoda, ki nama je opisal pot do zaporov. Za razliko od Guinnessa je bila vstopnina tu le 2€ za voden ogled, ki traja priblizno uro. Ujeli sva turo ob 13.45. Tu si lahko ogledas vse samice, v katerih so prestajali zaporno kazen ljudje, ki so storili prekrske v casu krompirjeve lakote. Ti zaporniki so bili zaprti zaradi zelje po neodvisni Irski. Po koncanem ogledu sva se odlocili v restavraciji nekaj pojesti, nato pa sva se sprehodili do Phoenix parka, kjer sva se nekaj casa sprehajali. To je eden vecjih parkov v Dublinu. Lezali sva ob nekem spomeniku, nato pa sva odsli pocasi nazaj proti hostlu. Na poti domov sva si vzeli sendvice v Subwayu, ki sva jih pojedli na stopnicah ob Temple baru, saj je bila tam odlicna ziva glasba. V hostlu sva spakirali stvari, saj naju jutri caka naprno potovanje do Doolina.
22. 9. 2014 - ponedeljek, 4. dan
Danes je bil cas za dolgo voznjo. Dan se je zacel ob 5.15, ko sva se zelo na hitro uredili in dali ruzake na rame in sli proti glavni avtobusni postaji. V dobre pol ure sva prispeli do nje, kjer ni bilo zive duse, avtobusna postaja pa je bila se zaklenjena. Pocakali sva do 6h, ko se je postaja odprla. Na postaji je bil nek prijaZen varnostnik, ki nama je pomagal pri napotkih. Ta nama je prijazno povedal, da morava na avtoubus X12, ki naju bo pripeljal do Limericka. Avotubus sva imeli ob 6.30, voznik avtoubsa nama je povedal, da se morava v Limericku presesti na avtobus, ki pelje do Doolina. Tri ure dolga voznja mi je minila kar hitro, saj sem med potjo spala, brala in opazovala okolico. V Limericku sva spili prvo kavo, iskali sva informacije, da bi povprasali za pot naprej, vendar tudi tukaj ni bilo nikjer nobenega. Ponovno sva za napotke vprasali varnostnika, ta nama je povedal, da sva najzgodnejsi avtoubus do Doolina zamudili, zato sva morali pocakati na naslednjega ob 10.25, ki je peljal do Ennisa. V eni uri sva prispeli do Ennisa, na postaji je bila ista zgodba: nikjer nobenega zaposlenega. Cez kaksne pol ure nama je gospa povedala, da morava cakati na avtobus do Doolina tri ure. In cakanje se je zacelo. Najprej sva pojedli kar sva se imeli pri sebi. Po uri in pol cakanja sva sli ven na soncek, bilo je prijetno toplo. Vkempali sva se pred postajo za najin avtoubus. Ker nisva vedeli kaj bi poceli, sva zaceli kartati. Vsi so naju cudno gledali, nama pa je bilo vseeno. Koncno je cakanje minilo, ze sva sedeli na avtobusu za Doolin. Voznik je bil izjemno prijazen, prav polepsal mi je dan. Povedal nama je, na kateri postaji morava iti dol. Po uri voznje sva prispeli v vasico Doolin. Najin hostel: Allie River Hostel sva nasli takoj, saj je zelo dobro oznacen. To je eden najlepsih hostlov EVER!!
Zunanjost je res prelepa, kot hiska iz pravljice. Oskrbnica pa je zelo prijazna, v hostlu je free wifi, zajtrk dobis za 1,5e (tri rezine kruha, marmelado, dva masla, sir v kocki, kava, caj), v hostlu si lahko sposodis brisaco za 1e. V tem hostlu sva v manjsi sobi, sobi za 8 ljudi. Takoj ko sva se namestili v hostlu, sva zacutili lakoto. Ker nama je zmanjkalo vse hrane sva se odlocili jesti v baru. Klara je narocila napol surova rebra, jay pa sem dobila neko cudno krompirjevo- sirovo zlozenko. Obe sva hrano pojedli kot da ne bi jedli ze cel teden, se vedno sva bili lacni. Odlocili sva se, da greva do trgovine. Ker nisva imeli pojma kje bi bila, sva sli vprasat za info na informacije. Zenska na info nama je rekla, da naj greva po cesti samo naravnost in na kriziscu morava zaviti levo. No tja sva sle, trgovine pa ni bilo. Zato sva sli do najinega hostla in receptorko povprasali za pot. Ta nama je povedala, da edina trgovina s hrano je bencinska crpalka, ki je oddaljena pol ure hoje od hostla. Odpravili sva se, pot je potekala po klancu navzgor in res sva bili ze vsega navelicani. K sreci ob poti rastejo robide, katere sva med potjo jedli. Ko sva koncno prisli do bencinske, sva kupili hrano za tri dni in spili kavo. Okrog 7h sva se odpravili nazaj v hostel. Tam sva se stusirali in sli spat. Tukaj koncno ljudje niso celo noc zurali in naju zbujali sredi noci. Koncno sva spali celo noc. Dobili sva zasluzen spanec.
1.Lesson learned: Irci ne znajo prehitevati pescev, ne upajo si prevoziti crte.
2. Lesson learned: Robide so zelo dobra hrana, ko si lacen.
23. 9. 2014, torek 5. dan
Po prvi, odlicno prespani noci in uro daljsem spanju sva se napotili na ogled enega najlepsih cudes Irske in sveta: Cliffs of Moher. Spet sva uporabili svoje noge, zemljevid ter anglescino in sva se sami, pes odpravili do tja. Doolin je od klifov oddaljen dobrih 9 km. Hodili sva pocasi in v dveh urah sva bili tam. Najprej sva si ogledali majhne trgovinice, ki so postavljene v zivo skalo. Tukaj prodajajo zelo razlicne spominke. Nato sva se sprehodili po klifih, kjer sva uzivali v razgledu. Razgled je res fenomenalen, kot da bi bil v pravljici. Vreme nama danes ni bil naklonjen, pihal je veter in bilo je kar hladno. K sreci vsaj dezevalo ni. Sprehod po klifih se je nadaljeval se po obalni poti, po klifih nazaj. Po poti do hostla sva ponovno jedli robide in si krajsali cas s sestavljanjem pesmice. Vsega skupaj sva danes prehodili 4 ure in 18km. Ko sva prisli v hostel sva bili posteno lacni in utrujeni. Skuhali sva si juho in kavo, ki sta naju pogreli. Potem sva napisali kartice, ki sva jih danes kupili ter si ogledali danasnje fotke. Pri pisanju kartic sva bili zelo zanimivi, zgleda tukaj mladi ne pisejo in ne posiljajo kartic. (Dokaz za to so znamke, ki jih nikjer ne morava dobiti.) Je pa res, da sva napisali 20 kartic, mogoce je bilo tudi to fascinantno. :) Za vecerjo sva si skuhali makarone z omako, nato pa kar kmalu odsli spat. Saj je bil za nama dolg dan.
24. 9. 2014, sreda- 6. danObe, Klara in jaz imava prevec odvecne energije zato nama dan ne more miniti brez dogodivscin. Za ta dan nisva imeli nobenih nacrtov kako in kaj bova poceli, saj sva mislili, da sva ze vse videli v tej majhni vasici. Zelo sva se motili. Klara se je zbudila ob pol 8h in sla ven, kjer je pocakala na soncni vzhod. Jaz pa sem se spala in se mi ni dalo vstati. Ko se je Klara vrnila v sobo, se je vrgla name in me zbudila z : Sara, prespala bos soncni dan. Pojedli sva zajtrk in ob 10h sva se spravili novemu dnevu naproti. Prva stvar, ki sva jo res morali storiti je, da sva morali ugotoviti kako peljejo jutri avtobusi od te majhne vasice proti Cashelu (najini naslednji tocki). Turisticne informacije v Doolinu so bolj za okras, saj zenska, ki tam dela, ne ve nic. Poslala naju je do Doolin hostla, kjer imajo razobesene vozne rede. Ugotovili sva, da bova jutri startali od tukaj ob 8.12 proti Cashelu. Danes naju je pot peljala proti Burren-u (slikovita hribovita kraska pokrajina v grofiji Clare). Najprej sva se ustavili pri keltskem pokopaliscu in cerkvi. Grobovi so mi bili zelo vsec, saj mi je vsec keltski stil. Po cesti sva se odpravili naprej proti obali, spotoma sva ob cesti videli znak za Doolinsko jamo(Doolin cave). Odlocili sva se, da jo bova obiskali, ce sva ze ravno tukaj. Vstopnina za to jamo je 12e, po mojem mnenju je to malo pretirana cena (za Postonjsko jamo je vstopnina za studente 18,50e pa je jama veliko vecja in veliko bolj okrasena s kapniki), ampak tako ali tako nisva imeli nic posebnega v nacrtu za danes. Doolin cave je jama, globoka 70 metrov, kjer se nahaja najvecji stalaktit v Evropi. Ker je septembra ze konec turisticne sezone nas je bilo v jami zelo malo (bolj natancno: trije obiskovalci + vodic), kar mi je bilo zelo vsec, saj se nam je vodic tako bolj posvetil (zapomnil si je, da sva midve iz Slovenije, fant pa je bil iz Kanade) ter naredili sva kar nekaj lepih fotk jame. Ko se je ogled koncal, sva odpravili po cesti naprej (nevedoc kam naju bo peljala). Zeleli sva priti do Atlantika zato sva sledili cesti. Domacini so zelo prijazni, saj naju vsak, ki se je peljal mimo pozdravil. Kmalu sva prisli v eno lepsih pokrajin v Evropi - The Burren. Vse skupaj spominja na Veliko Planino oz. Menino, ki bi jo postavil ob obalo. (Povrsje: rastline in kamenje je tako kot na Menini, zraven pa je morje.) Bilo je res cudovito. Seveda sem zelela preveriti ce je Atlantik slan - pot do morja ni ravno ravna, moras preskakati kar nekaj skal - sla sem do morja pred Klaro, enkrat sem ze skoraj padla v morje, no drugic mi je to uspelo. Padla sem v morje in tako lahko recem, da sem se kopala v Atlantiku. Hvala bogu si nisem nic naredila. Ker nisva vedeli, kako visoka bo oseka, sva se pocasi odpravili v smeri hostla. Danes sva se naucili, da je treba za lep razgled konkretno garati. :) Hoja po tem reliefu je zelo nevarna, saj so skale prekrite s travo in ne vidis kdaj in kje bos stopil v luknjo. Torej sva morali hoditi res pocasi in prevido,da si ne bi kaj poskodovali. Zelo velikokrat sva izgubili tla pod nogami in se znasli v luknji. Hoja je bila res naporna, zato sva malo pocili in se strinjali, da poskusiva najti cesto. Tako bi vsaj vedeli priblizno koliko casa bova se hodili. Lacni in utrujeni sva koncno nasli cesto. Pred tem sva ob obali srecali se divje koze in zajcka, ki je tekel po pokrajini kot za salo. Zdi se mi, da imava za nekaj casa dost kraske pokrajine, robid, trnja in skal. Koncno sva prisli v civilizacijo in srecali ribice. Prispeli sva do glavne ceste, od tam pa sva rabili se 4 km do hostla. Koncno sva prispeli v hostel, kjer naju je cakala juha. Uredili sva se zadnje malenkosti, spakirali stvari za jutri, se stusirali in sli kmalu spat. Za nama je bil precudovit in naporen dan.
1 Lesson learned: Domacini so zelo prijazni, zo radi pomagajo in so zelo vljudni. Pozdravljako na vsakem koraku.
2. Lesson learned: Irsko vreme ni tako dezevno kot pravijo. V 6 dneh odkar sva tukaj, je en vecer rosilo. Kaksna sreca!
25. 9. 2014, cetrtek - 7. danDanasnji dan se je zacel ze ponoci, saj s nobena od naju ni mogla dobro spat. Sama sem se karnaprej premetavala In do pol treh nisem mogla zatisniti ocesa. Ob pol sedmih sva koncno vstali, pozajtrkovali in se ob osmih premaknili do avtobusne postaje, ki je bila 200 metrov stran od hostla. Avtobus je ob 8.12 odpeljal. Karto sva kupili kar na avtobusu, ki naju je pripeljala do Cashela. Zanjo sva dali 27e, saj sva namesto studentske vozovnice dobili odraslo. Voznik nama je povedal, da se morava v Limericku presesti. Tja smo prispeli ob 9.20, voznja mi je minila zelo hitro. Na avtobusni postaji sva končno odkrili okence, kjer je bila zelo prijazna ženska in nama je razložila, da morava čakati na postaji za smer Waterford in se presest v Chainu. Avtobus je iz Limericka odpeljal 10.25. Vožnja je trajala dobro uro. Tam pa sva imeli za avtobus naprej čakati še 40 minut. V tem malem mestecu je grad, ki je vreden ogleda, ker pa sva bili utrujeni, sva se usedli na ograjo in občudovali to srednjeveško skulpturo. Ker sva se zagovorili, bi skoraj zamudili avtobus. Ta je odpeljal ob 13.20. Ujeli sva ga za las in voznik je bil zelo prijazen. Povedal nama je, da morava izstopiti v Cashelu, ki je bila prva postaja od tega mesta. V Cashel sva prispeli čez 20 minut in iskanje hostla se je pričelo. Najin prvi vtis o mestu je bil, da je mesto majhno in tiho. Po dveh dneh "divjine" sva prispeli v "civilizacijo", Prijazna gospa nama je pomagala najti najin hostel. Dodelili so nama sobo v kateri sva bili po dolgem času sami. V tem hostlu ni bilo vključenega zajtrka, zato sva se odpravili na pošto po znamke in v trgovino po zalogo hrane. Na poti nazaj sem se tako zagovorila, da sem stopila v svež betonski pločnik in za vedno v njem pustila odtise svojih nog. Še vedno zatopljeni v pogovor sva nadaljevali pot, nato pa sem se spotaknila ob robnik in padla. Več kot očitno je bilo, da rabiva počitek, usedli sva se na klopco in uživali v sončnem dnevu. Ko sva se vrnili v hostel, sem si samo želela počivati, a me je Klara prepričala in sva šli na večerni sprehod po mestu. Ura je bila 6 zvečer in vse je bilo že zaprto. Kmalu sva se vrnili nazaj v hostel in šli spat.
popotovanje iz Doolina do Cashela
26. 9. 2014, petek - 8. dan
Po dnevu neprespane noči, sem končno spala. V tem hostlu ni bilo zajtrka, zato sva si ga pripravili sami. Po zajtrku je bil čas za ogled Rock of Cashel, ki ni grad, ampak katedrala. Vstopnina je bila 2e z vodenjem. Vodič je bil starejši gospod, ki se je znal šaliti. Povedal nam je kratko zgodovino, saj si jo iz ruševin, sam ne moraš ustvariti. Ogled je potekal od zunaj, nato pa smo se prestavili še v notranjost katedrale, končal se je na pokopališču ob okroglem stolpu. Voden ogled je bil vreden obiska, saj si sam ne moraš ogledati celotnega poslopja. Po vodenem ogledu sva si pogledali poslopje še sami, fotografirali, pogledali film in muzej. Po ogledu sva se posedli na trato pred katedralo in uživali. Par minut peš hoje od Rock of Cashel je še neka ruševina graščine. Tudi to sva si hitro ogledali, nato pa sva se na poti do hostla, sprehodili po mestecu in nakupili spominke za prijatelje in družino. Zvečer sva ob večerji kartali in obiskali turistično agencijo, saj so naju zanimali vozni redi iz Cashela do Dublina. Avtobus sva imeli naslednji dan ob 9.40, zato sva se kmalu odpravili spat.
27. 9. 2014, sobota - 9. dan
Zjutraj sva vstali okrog 7h in dokončno spakirali stvari. Sledil je obilen zajtrk, saj sva morali porabiti celotno zalogo hrane. Po tem sva se odpravili na jutranjo kavo na dvorišče pred hostlom. Ob 9.20 sva šli na avtobusno postajo, a je avtobus prišel šele ob 9.40, ki je bil za razliko od prejšnjih poln. Dva prijazna Irca sta nama med seboj odstopila dva sedeža, da sva lahko sedeli skupaj. Ta dva Irca sta bila zelo prijazna (tako kot so bili do sedaj še vsi). Povedala sta nama, da ta vikend v Dublinu poteka tekma v kriketu in da je zato Dublin nabito poln ljudi. V Dublin smo prispeli ob 12h in pred seboj sva imeli še cel dan, super! Prvič v vseh devetih dneh sva šli v shopping za oblačila. Zvečer je sledila partija remija ob poslušanju petja prijaznega receptorja. Zadnji večer pa sva preživeli v Hard Rock Cafeju in uživali ob rock glasbi. Nato sva lovili zadnji avtobus okrog polnoči, ki je peljal do letališča. Avtobus seveda ni bil točen in sva se že ustrašili, da ga ne bo. K sreči je prišel in naju zapeljal do letališča. Zadnjo noč sva preživeli kar tam, saj se nama ni splačalo spati v hostlu, ker sva imeli let že ob 8h zjutraj. Na letališču pa moraš seveda biti 2 uri prej. Noč nama je minila kar hitro, skoraj nič nisva spali, saj sva morali paziti na najino prtljago. Pot nazaj v Slovenijo nama je minila hitro, saj sva imeli srečo in nama na Go opti ni bilo treba nič čakati.
To potovanje je bilo super, saj sem prvič sama prepotovala državo in nisem ostala samo v enem mestu. Naučila sem se živeti tudi z enim in istim človekom 24/7. Bilo je super in vredno obiska. Zdi se mi, da se bom na Irsko še vrnila, saj me je s svojo prelepo zeleno pokrajino in s prijaznimi domačini čisto očarala.
super skupinska fotka :)
