POLJSKA

7. 9. 2015, sobota

Dan sva zaceli ob 4.30 zjutraj, saj sva imeli Go opti iz Ljubljane do Milana ob 6.15. Do Ljubljane naju je zapeljala Sara (prespala sem pri Maruši). Vožnja mi je minila hitreje kot pa sem pričakovala, saj smo se parkrat ustavili in vmes sva spali. V Milano sva prispeli ob 11.30, let sva imeli ob 13.50. Ker nama ni bilo treba oddati prtljage (imava samo ročno), sva se hitro namestili na sedeže na letališču. Z opazovanjem ljudi in klepetanjem nama je čakanje hitro minilo. Zabava pa se je pričela ob vkrcavanju, saj se nismo in nismo vkrcali, ter prtljago sva morali oddati v spodnji del letala, kljub temu, da za to nisva plačali. Na letu smo občutili kar nekaj turbolenc, v Krakow pa smo prileteli že v temi. Kar nekaj časa sva čakali na prtljago, nato pa sva morali ugotoviti, kako bova prišli iz letališča do hostla. Že prvi stik s Poljaki je bil pozitiven, saj je z mano klepetal o begunski krizi nek prijazen Poljak, medtem pa je Maruša kupla avtobusno karto do glavne avtobusne postaje. Avtobus je bil malo več kot 1e. Vozili sva se približno 45 minut, nato pa sva se odpravili proti hostlu. Nad mestom, energijo sva bili takoj navdušeni, saj so stavbe zelo lepe: vsaka je zgrajena v svojem stilu in nobene nisva videle, ki bi razpadala oziroma bila neurejene. Pred najinom hostlom popravljajo cesto in sva morali iti vse naokrog, da sva prišli do vhoda. Ko sva videli od zunaj hostel, sva se ustrašili, da bova spali v nekem samostani pri nunah, z molitvijo ob večerji ter z uro določeno za spanje. Ko pa sva prišli do recepcije, sva mnenje spremenili. Receptroka je bila zelo prijazna, pokazala nama je sobo, kjer spiva ter ostale prostore. Spali sva v sobi za 6 ljudi. Najprej sva se razpakirali, skuhali večerjo, naredili načrt za jutrišnji dan- odločili sva se, da bova šli kljub prvemu dnevu, v Aušvic. Po večerji sva se odpravili na kratek večerni sprehod po mestu. Sprehodili sva se čez mestno jedro, kjer je bilo polno ljudi, en fant je igral na kitaro, bilo je živahno. Ker sva bili utrujeni od celega dneva, sva se kmalu umili in odpravili spat. Sama kljub utrujenosti nisem zaspala do pol 1h zjutraj.

8. 9. 2015, nedelja

Danes sva se obedve zbudili ze pred budilko, okrog 7.30, zato sva se kar zrihtali in vstali. Pozitivna stran tega hostla je, da imava v ceno vstet zajtrk in nama za le tega ni treba skrbeti. Po zajtrku sva se odpravili do glavne avtobusne postaje in lovili avtobus 9.10, ki je peljal do Krakowa. Imeli sva srečo, saj sva hitro našli blagajno in kupili avtobusno karto za 10 zł/osebo. Avtobus ni bil poln, a sva sedeli za glasnimi Italijani, ki so nama po uri vožnje že šli na živce. V Krakow smo prisli v dobri uri. Midve sva si rezervirali vstop v Auschwitz za ob 12.uri preko interneta, a ker sva prišli toliko prej, sva poskusili srečo in vstopili v muzej ob 11.uri. Stvari sva pustili v omarici, sami pa sva morali iti čez senzorje. Gospa za pultom je bila zelo prijazna in naju je spustila v muzej za ob 11.uri. Muzej je ogromen, po njemu sva se sprehajali 2,5 uri in sva si večino ogledali. Zelo žalostno je, kaj so ljudje delali drug drugemu. Vseh stavb je 30, ki so razdeljene po različnih temah, vsaka predstavlja določeno zadevo. Npr.: ena soba je polna samih las, ljudi so obrili, nabrali skoraj 2 toni las in iz tega delali tkanino, katero je Nemčija prodajala naprej. Bolano. Potem je soba polna če vljev, soba, ki je namenjena v spomin ženskam otrokom. Z Marušo nama je bilo obema slabo in bili sva žalostni, kako so ljudje trpeli. Vstopili sva lahko tudi v prostor, kjer so bile plinske celice ter peči v katerih so žgali trupla. Res grozno, na steni so se videli odtisi nohtov s katerimi so ljudje praskali po steni iz obupa. :( Mene je cel čas kar mrazilo po telesu od groze. Nikomur ne želim takšne krivice, ki so se dogajale na tem mestu med drugo svetovno vojno. Po stenah so bile izobešene tudi slike jetnikov, s podnapisi imen in priimkov ljudi, datumov rojstvi, smrti ter prihoda v taborišče. Neka gospa je jokala ob sliki, zagotovo je našla svojca. Ne želim vedeti, kako se je počutila. Po tej žalostni izkušnji, sva se z zastonj organiziranim prevozom odpeljali še v drug del taborišča, ki je bil oddaljen 3km, Birkenau. Tukaj sva se odpravili vsaka po sebej, saj je bil prostor ogromen in sva imeli različne intese. Zmenili sva se čez eno uro na vhodu.

Bilo je ogromno ljudi,b potekala je neka mašna slovesnost, nato pa se je ta skupina ljudi odpravila po taborišču. Razmišljali sva, katerega dogodka bi se na današnji dan spominjali, a nisva ugotovili. Sprehodila sem se do barak v kateri so bili zaprti judovski otroci od 6 do 12 let, ter barako v kateri so bile zenske. Prostora sploh niso imele nic, ne zelim si vedeti, koliko so jih nagnetli notri. Ta del taborisca je bil ogromen in nisva si ga morali ogledati vsega, zato sva se cez eno uro z avtobusom odpeljali nazaj proti prvemu delu avtobusa. Od tam sva se iz Auschwitza odpeljali v Krakow. Imeli sva to nesrečo, da sva avtobus takoj ujeli, a je bil prepoln in sva moral čakati na naslednjega, ki je prišel čez 45 minut. Med tem casom sva si šli kupit prigrizek, nato pa sva se usedli in čakali na avtobus. Voznik je bil tako prijazen, da nama je sam ponudil študentski popust za vozovnico. Vožnja nazaj je trajala 1,5h, a nama je minila hitro, saj sva vmes malo zaspali. V Krakow sva prišli okrog 17.30 in sva se še odpravili na sprehod po mestu. Ker je zimski čas, hitro postane temno in si ga žal nisva morali ogledati ob dnevni svetlobi. Sprehodili sva se čez staro mestno jedro, ki je prelepo. Vse stavbe v tem mestu so lepe, vsaka s svojim stilom. Hoteli sva si ogledati še grad na vrhu "hribčka", a je bil zaprt. Nazaj grede do hostla sva se ustavili še v luštnem lokalu z živo glasbo, ki so jo igrali simpatični dedki in babica. Bili so res carji. Tam sva si naročili najboljše kuhano vino in nazdravili na zadnji dan Marušinega 20. leta. Ko sva sedeli, sva se ohladili in naju je začelo zebsti, zato sva se odpravili počasi proti hostlu. Tam sva večini večera preklepetali s cimrom Mohamedom, ki je iz Sirije. Prvič sem srečala nekoga iz te države. Zanimivo ga je bilo poslušati, kako on vidi na življenje ter kakšna je situacija v Siriji skozi njegove oči.

Kmalu po pogovoru sva se odpravili spat.

9. 11. 2015, ponedeljek

Danes sva imeli splaniran obisk Rudnika soli. V hostlu sva pozajtrkovali ter ugotovili, da se najin cimer španec Iago tudi odpravlja v rudnik. Zmenili smo se, da se bomo dobili pred rudnikom. Odpravili sva se proti glavni avtobusni/železniški postaji. Nameravali sva iti na vlak 8.40, a sva ga za malo zamudili, zato sva se odpravili na vlak 9.09. Pred tem sva si kupili 2 mafina = mini tortici in tako proslavili Marušin rojstni dan. Vožnja z vlakom je trajala 20 minut in za njo sva plačali res smešno ceno, 3 zł = 0,71€. Na postaji sva srečali Iagota in skupaj smo se odpravili proti muzeju. Kupili smo karte, morala pa sem plačati tudi ceno za fotografiranje v muzeju. Ogled se nama je začel ob 10h in je trajal približno 3 urce. Najprej smo se spustili po ogromo stopnicah v globino rudnika, tam pa se je začelo raziskovanje po rovih. Sam si ga ne bi moral ogledati, saj je veliko različnih poti in bi se z lahkto izgubil. Ogled in vodička se mi nista zdela nič posebnega, posebej pa ni bil vreden ogleda. Vodička nam ni povedala nobenih koristnih informacij: npr. kdaj so rudnik odprli, ali še deluje, ali so ga že zaprli,... Šele ko sva jo sami vprašali, nama je povedala, da so ga zaprli, ker jim je zmanjkalo soli.

Najlepši del rudnika se mi je zdela kapela, v kateri bi se z lahkoto poročila. Bila je ogromna in res lepa.

Po ogledu smo se odpravili nazaj na postajo za vlak in proti centru. Imeli smo res srečo, saj je vlak ravno prišel, ko smo prišli na postajo. Vsi smo imeli željo obiskati muzej Schinglerja, moškega, ki je v svoji tovarni zaposloval Jude in jim tako rešil življenje. Ob ponedeljkih je zastonj vstop, peš sm se odpravili čez celo mesto do muzeja.

Vreme v tej Poljski je res smešno. Oblačno, nato pa kar iznenada začne deževati na vso moč. Na srečo sva z Marušo kupili dežnik. Ko smo prišli do muzeja smo ugotovili, da se ob zimskem času in da je žal zapart. Nato smo se ločili. Iago je šel nazaj v center z avtobusom, midve pa sva se odpravili peš, saj sva si ga želeli ogledati. No, nisva imeli te sreče, saj je kmalu začelo deževati na polno. Nobena marela nama ni koristila. Meni so premočili čevlji, bunda. Bila sem mokra kot miš. V centru sva hoteli pojesti tradicionalno Poljsko kosilo: dumplingse z različnimi nadevi, zelje,... A je bila restavracija nabito polna. Zato sva se odpravili direktno proti hostlu, kakor hitro se je le dalo. Za kosilo sva si med potjo kupili čips in piškote, haha. Ker sva bili premraženi in utrujeni, sva nekaj časa lenarili v hostlu. Zvečer pa sva se odpravili na kosilo v tradicionalno Poljsko restavracijo, blizu hostla. Hrana je bila odlična, obe sva bili zadovoljni, no... Jaz se nisem mogla spomnit, kaj je že beetroot in sem naročila juho iz rdeče pese. Ko sem jo dobila na mizo in videla rdečo tekočino me je takoj minil apetit. Hvalabogu je bila glavna jed odlična, dumplingsi polnjeni s krompirjem in česnom. Maruša pa je jedla pečen krompir, zelje in svinjino. Po večerji sva se odpravili na pijačo, na kuhano vino, isto kot včeraj in nazdravili 21-letnici. Nato sva se odpravili v hostel.

10. 11. 2015 - torek

Danes sva imeli splaniran trip iz Krakowa do Varsave. Pogledali sva si vozni red in ugotovili, da pelje vlak ob 8.40. Zato sva ustali malo prej, na hitro pozajtrkovali, zapustili hostel in pohiteli do glavne železniške postaje. Tam sva ugotovili, da vlaka ob 8.40 ni, zato sva se odpravili na avtobus ob 9.15. Peljal 5 ur in na cilj smo prispeli ob 14.20. Vmes sta se zamenjala dva voznika. Med potjo sva z Maruso pogledali dva filma, saj je imel vsak potnik na sedezu svoj monitor na katerem si lahko surfal po internetu, gledal filme, poslusal glasbo,... Voznja se nama je kar vlekla, saj je trajal dlje, kot je bilo predvideno. Ko sva prispeli na postajo v Varsavi sva bili brez zemljevida. Imeli sva sreco, da je bil na postaji tudi metro, ki naju je zapeljal do centra mesta. Tam sva zaceli lutati po mestu, saj nisva nikjer dobili zemljevida mesta, na koncu pa so nam pomagale tri zelo prijazne Poljakinje in naju zelo dobro usmerile, saj sva takoj nasli hostel, ki pa ni bil dobro oznacen in bi ga z lahkoto zgresili, ce ne bi bili pozorni. V hostlu sva se check- inali in se takoj odpravili raziskovat mesto. Odlocili sva se, da bova sli do starega mestnega jedra. Mestno jedro nama je bilo zelo vsec, predsedniska palača je res lepo osvetljena z barvastimi lučkami, ogledali sva si tudi mestno trdnjavo, ki je po mojem mnenju iz časa Turkov. Najlepsi del mesta pa se nama je zdel trg obdan z barvitimi hišicami, vsaka je bila v svoji barvi ter zgrajena v svojem stilu. Sredi trga pa je stal kip Varšavske sirene. Žal se tukaj zelo hitro stemni, tema je bila že ob 16.00, zato sva si mesto danes ogledali v večernem čaru. Sprehodili sva se do mestne trdnjave, nato pa sva se počasi odpravili nazaj proti hostlu. Na večjem trgu je potekala proslava v spomin osamosvojitve Poljske, saj je jutri Dan državnosti Poljske. Trg je bil poln vojakov. V hostlu nama je receptorka priporočila dobro restavracijo s tradicionalno poljsko hrano, a je bila pred njo takšna vrsta, da sva se raje odpravili nazaj v hostel. Za večerjo sva si pripravili rizonije z omako, bilo je odlično. Po večerji pa sva hoteli rezevirati karte za jutrišnji avtobus nazaj do Krakowa, a nama ni ratalo. V sobi sva spali še s 4 drugimi, imeli sva cimra Američana s katerim sva kar nekaj časa klepetali. Všeč mi je bilo, da nama je povedal svoj pogled o Zda. Nato sva se odpravili spat.

11. 11. 2015, sreda

Danes na Poljskem praznujejo Dan samostojnosti, poleg tega pa je potekala v Varšavi demonstracija desnice proti vladi. Receptorka v hostlu naju je že včeraj opozorila na to in nama povedala, kje in kdaj bodo demonstracije potekale. Zaradi praznika so bile trgovine in ostale stvari manj časa odprte. Danes se vračava nazaj v Krakow, zato sva rabili kupit karte za avtobus. Preko interneta sva ugotovili, da agencija avtobusa s katerim sva včeraj potovali v Varšavo, danes ne vozi, zato sva najprej morali rezervirati karte za avtobus, saj bi drugače najino potovanje morali podaljšati. Imeli sva srečo, blagajna na avtobusni postaji je bila odprta in sva kupili 2 karti. Nato sva se z metrojem odpeljali proti staremu delu mesta. Tam sva si ob dnevni svetlobi ogledali luškan trg z barvitimi hišicami, poslikali trdnjavo, grad,... Imeli sva srečo, da ni deževalo. Ker sva bili lačni, sva se odločili, da si bova nakupili več snackov, kot pa da bi si privoščili eno kosilo. Našli sva lokal v katerem sva dobili njihove dumplingse za 10pln. Jaz sem si izbrala polnjene s skuto, Maruša pa z gobami. Kasneje sva žal spoznali, da to ni bila dobra ideja, saj se je zastupila z njimi. :( Po kosilu sva se odpravili cez center nazaj do parka, ki je bil ogromen.

Demonstracija se je začela ob 14h, zato se nisva takrat gibljali na lokaciji, kjer je potekala.

Poljaki so zelo zaveden narod, saj so se vsi na ulici sprehajali z njihovo belo-rdečo zastavo, imeli okrog roke trak z barvami zastave,... Celo taksi je imel na strehi poljsko zastavo. Ulice so bile polne ljudi. Na istem trgu kot včeraj je potekala proslava ob spominu na samostojnost, bilo je ogromno vojakov, s topovi pa so spuščali tudi dimne znake.

Na ulici so prodajali tradicionalne rogljičke oblite z belo čokolado, notri pa so bili polnjeni z makom, orehi. Kupili sva enega, bil je odličen.

Počasi sva se odpravili proti trgu, ki je bil na drugi strani mesta. V njem je bilo polno kipov, npr. kip Chopaina, polno raznih palač in veveričk! Juuuuuj! Bile so zelo domače, jedle so ti kar iz roke in sploh se niso bale ljudi. V parku sva prišli do galerije v kateri sva si zastonj ogledali različne kipe, od grškega Apolona, rimskega cesarja Nerona, veronskega kipa,...

Nato sva se počasi odpravili nazaj prtoi hostlu. V tem času je Maruški postalo tako slabo od hrane, da sva med potjo počivali, saj sva morali priti do hostla, kjer sva imeli spravljeni prtlajgo. V hostlu sva malo počili, nato pa sva se odpravili do postaje za metro, ki naju je odpeljal do avtobusne postaje. Avtobus za Krakow sva imelo ob 17.45. Na srečo sva imeli rezervirana sedeža na avtobusu, saj je bilo ogromno ljudi in v nasprotnem primeru sedeža ne bi dobili. Čakala naju je pet urna vožnja. K sreči je bila že tema in sva res do maksimuma izkoristili dan.

12. 11. 2015, četrtek

Danes sva ustali ob 7h, pojedli zajtrk v hostlu in se odpravili na krajši jutranji sprehod po Krakowu. Ogledali sva si ga še v dnevni svetlobi, pofotkali. Ob 9.35 pa sva se z avtobusom odpeljali do letališča. Ker so bila dela na cesti se je vožnja zavlekla in sva se vozili 1h in 5min, a se nisva sekirali, saj sva imeli let ob 12.35. Tako sva imeli do vkrcavanja za čakat zelo malo časa. Let je minil hitreje kot v soboto, tudi turbolenc ni bilo. Na letališču v Milanu sva morali na go-opti čakat 2 uri, ki sta se nama kar vlekli. Še bolj se nama pa je vlekla pot do doma, saj sva si želeli biti doma čimprej, ker sva imeli jutri zjutraj faks.