POLJSKA

7. 9. 2015, sobota

Dan sva zaceli ob 4.30 zjutraj, saj sva imeli Go opti iz Ljubljane do Milana ob 6.15. Do Ljubljane naju je zapeljala Sara (prespala sem pri Maruši). Vožnja mi je minila hitreje kot pa sem pričakovala, saj smo se parkrat ustavili in vmes sva spali. V Milano sva prispeli ob 11.30, let sva imeli ob 13.50. Ker nama ni bilo treba oddati prtljage (imava samo ročno), sva se hitro namestili na sedeže na letališču. Z opazovanjem ljudi in klepetanjem nama je čakanje hitro minilo. Zabava pa se je pričela ob vkrcavanju, saj se nismo in nismo vkrcali, ter prtljago sva morali oddati v spodnji del letala, kljub temu, da za to nisva plačali. Na letu smo občutili kar nekaj turbolenc, v Krakow pa smo prileteli že v temi. Kar nekaj časa sva čakali na prtljago, nato pa sva morali ugotoviti, kako bova prišli iz letališča do hostla. Že prvi stik s Poljaki je bil pozitiven, saj je z mano klepetal o begunski krizi nek prijazen Poljak, medtem pa je Maruša kupla avtobusno karto do glavne avtobusne postaje. Avtobus je bil malo več kot 1e. Vozili sva se približno 45 minut, nato pa sva se odpravili proti hostlu. Nad mestom, energijo sva bili takoj navdušeni, saj so stavbe zelo lepe: vsaka je zgrajena v svojem stilu in nobene nisva videle, ki bi razpadala oziroma bila neurejene. Pred najinom hostlom popravljajo cesto in sva morali iti vse naokrog, da sva prišli do vhoda. Ko sva videli od zunaj hostel, sva se ustrašili, da bova spali v nekem samostani pri nunah, z molitvijo ob večerji ter z uro določeno za spanje. Ko pa sva prišli do recepcije, sva mnenje spremenili. Receptroka je bila zelo prijazna, pokazala nama je sobo, kjer spiva ter ostale prostore. Spali sva v sobi za 6 ljudi. Najprej sva se razpakirali, skuhali večerjo, naredili načrt za jutrišnji dan- odločili sva se, da bova šli kljub prvemu dnevu, v Aušvic. Po večerji sva se odpravili na kratek večerni sprehod po mestu. Sprehodili sva se čez mestno jedro, kjer je bilo polno ljudi, en fant je igral na kitaro, bilo je živahno. Ker sva bili utrujeni od celega dneva, sva se kmalu umili in odpravili spat. Sama kljub utrujenosti nisem zaspala do pol 1h zjutraj.

8. 9. 2015, nedelja

Danes sva se obedve zbudili ze pred budilko, okrog 7.30, zato sva se kar zrihtali in vstali. Pozitivna stran tega hostla je, da imava v ceno vstet zajtrk in nama za le tega ni treba skrbeti. Po zajtrku sva se odpravili do glavne avtobusne postaje in lovili avtobus 9.10, ki je peljal do Krakowa. Imeli sva srečo, saj sva hitro našli blagajno in kupili avtobusno karto za 10 zł/osebo. Avtobus ni bil poln, a sva sedeli za glasnimi Italijani, ki so nama po uri vožnje že šli na živce. V Krakow smo prisli v dobri uri. Midve sva si rezervirali vstop v Auschwitz za ob 12.uri preko interneta, a ker sva prišli toliko prej, sva poskusili srečo in vstopili v muzej ob 11.uri. Stvari sva pustili v omarici, sami pa sva morali iti čez senzorje. Gospa za pultom je bila zelo prijazna in naju je spustila v muzej za ob 11.uri. Muzej je ogromen, po njemu sva se sprehajali 2,5 uri in sva si večino ogledali. Zelo žalostno je, kaj so ljudje delali drug drugemu. Vseh stavb je 30, ki so razdeljene po različnih temah, vsaka predstavlja določeno zadevo. Npr.: ena soba je polna samih las, ljudi so obrili, nabrali skoraj 2 toni las in iz tega delali tkanino, katero je Nemčija prodajala naprej. Bolano. Potem je soba polna če vljev, soba, ki je namenjena v spomin ženskam otrokom. Z Marušo nama je bilo obema slabo in bili sva žalostni, kako so ljudje trpeli. Vstopili sva lahko tudi v prostor, kjer so bile plinske celice ter peči v katerih so žgali trupla. Res grozno, na steni so se videli odtisi nohtov s katerimi so ljudje praskali po steni iz obupa. :( Mene je cel čas kar mrazilo po telesu od groze. Nikomur ne želim takšne krivice, ki so se dogajale na tem mestu med drugo svetovno vojno. Po stenah so bile izobešene tudi slike jetnikov, s podnapisi imen in priimkov ljudi, datumov rojstvi, smrti ter prihoda v taborišče. Neka gospa je jokala ob sliki, zagotovo je našla svojca. Ne želim vedeti, kako se je počutila. Po tej žalostni izkušnji, sva se z zastonj organiziranim prevozom odpeljali še v drug del taborišča, ki je bil oddaljen 3km, Birkenau. Tukaj sva se odpravili vsaka po sebej, saj je bil prostor ogromen in sva imeli različne intese. Zmenili sva se čez eno uro na vhodu.

Bilo je ogromno ljudi,b potekala je neka mašna slovesnost, nato pa se je ta skupina ljudi odpravila po taborišču. Razmišljali sva, katerega dogodka bi se na današnji dan spominjali, a nisva ugotovili. Sprehodila sem se do barak v kateri so bili zaprti judovski otroci od 6 do 12 let, ter barako v kateri so bile zenske. Prostora sploh niso imele nic, ne zelim si vedeti, koliko so jih nagnetli notri. Ta del taborisca je bil ogromen in nisva si ga morali ogledati vsega, zato sva se cez eno uro z avtobusom odpeljali nazaj proti prvemu delu avtobusa. Od tam sva se iz Auschwitza odpeljali v Krakow. Imeli sva to nesrečo, da sva avtobus takoj ujeli, a je bil prepoln in sva moral čakati na naslednjega, ki je prišel čez 45 minut. Med tem casom sva si šli kupit prigrizek, nato pa sva se usedli in čakali na avtobus. Voznik je bil tako prijazen, da nama je sam ponudil študentski popust za vozovnico. Vožnja nazaj je trajala 1,5h, a nama je minila hitro, saj sva vmes malo zaspali. V Krakow sva prišli okrog 17.30 in sva se še odpravili na sprehod po mestu. Ker je zimski čas, hitro postane temno in si ga žal nisva morali ogledati ob dnevni svetlobi. Sprehodili sva se čez staro mestno jedro, ki je prelepo. Vse stavbe v tem mestu so lepe, vsaka s svojim stilom. Hoteli sva si ogledati še grad na vrhu "hribčka", a je bil zaprt. Nazaj grede do hostla sva se ustavili še v luštnem lokalu z živo glasbo, ki so jo igrali simpatični dedki in babica. Bili so res carji. Tam sva si naročili najboljše kuhano vino in nazdravili na zadnji dan Marušinega 20. leta. Ko sva sedeli, sva se ohladili in naju je začelo zebsti, zato sva se odpravili počasi proti hostlu. Tam sva večini večera preklepetali s cimrom Mohamedom, ki je iz Sirije. Prvič sem srečala nekoga iz te države. Zanimivo ga je bilo poslušati, kako on vidi na življenje ter kakšna je situacija v Siriji skozi njegove oči.

Kmalu po pogovoru sva se odpravili spat.

9. 11. 2015, ponedeljek

Danes sva imeli splaniran obisk Rudnika soli. V hostlu sva pozajtrkovali ter ugotovili, da se najin cimer španec Iago tudi odpravlja v rudnik. Zmenili smo se, da se bomo dobili pred rudnikom. Odpravili sva se proti glavni avtobusni/železniški postaji. Nameravali sva iti na vlak 8.40, a sva ga za malo zamudili, zato sva se odpravili na vlak 9.09. Pred tem sva si kupili 2 mafina = mini tortici in tako proslavili Marušin rojstni dan. Vožnja z vlakom je trajala 20 minut in za njo sva plačali res smešno ceno, 3 zł = 0,71€. Na postaji sva srečali Iagota in skupaj smo se odpravili proti muzeju. Kupili smo karte, morala pa sem plačati tudi ceno za fotografiranje v muzeju. Ogled se nama je začel ob 10h in je trajal približno 3 urce. Najprej smo se spustili po ogromo stopnicah v globino rudnika, tam pa se je začelo raziskovanje po rovih. Sam si ga ne bi moral ogledati, saj je veliko različnih poti in bi se z lahkto izgubil. Ogled in vodička se mi nista zdela nič posebnega, posebej pa ni bil vreden ogleda. Vodička nam ni povedala nobenih koristnih informacij: npr. kdaj so rudnik odprli, ali še deluje, ali so ga že zaprli,... Šele ko sva jo sami vprašali, nama je povedala, da so ga zaprli, ker jim je zmanjkalo soli.

Najlepši del rudnika se mi je zdela kapela, v kateri bi se z lahkoto poročila. Bila je ogromna in res lepa.

Po ogledu smo se odpravili nazaj na postajo za vlak in proti centru. Imeli smo res srečo, saj je vlak ravno prišel, ko smo prišli na postajo. Vsi smo imeli željo obiskati muzej Schinglerja, moškega, ki je v svoji tovarni zaposloval Jude in jim tako rešil življenje. Ob ponedeljkih je zastonj vstop, peš sm se odpravili čez celo mesto do muzeja.

Vreme v tej Poljski je res smešno. Oblačno, nato pa kar iznenada začne deževati na vso moč. Na srečo sva z Marušo kupili dežnik. Ko smo prišli do muzeja smo ugotovili, da se ob zimskem času in da je žal zapart. Nato smo se ločili. Iago je šel nazaj v center z avtobusom, midve pa sva se odpravili peš, saj sva si ga želeli ogledati. No, nisva imeli te sreče, saj je kmalu začelo deževati na polno. Nobena marela nama ni koristila. Meni so premočili čevlji, bunda. Bila sem mokra kot miš. V centru sva hoteli pojesti tradicionalno Poljsko kosilo: dumplingse z različnimi nadevi, zelje,... A je bila restavracija nabito polna. Zato sva se odpravili direktno proti hostlu, kakor hitro se je le dalo. Za kosilo sva si med potjo kupili čips in piškote, haha. Ker sva bili premraženi in utrujeni, sva nekaj časa lenarili v hostlu. Zvečer pa sva se odpravili na kosilo v tradicionalno Poljsko restavracijo, blizu hostla. Hrana je bila odlična, obe sva bili zadovoljni, no... Jaz se nisem mogla spomnit, kaj je že beetroot in sem naročila juho iz rdeče pese. Ko sem jo dobila na mizo in videla rdečo tekočino me je takoj minil apetit. Hvalabogu je bila glavna jed odlična, dumplingsi polnjeni s krompirjem in česnom. Maruša pa je jedla pečen krompir, zelje in svinjino. Po večerji sva se odpravili na pijačo, na kuhano vino, isto kot včeraj in nazdravili 21-letnici. Nato sva se odpravili v hostel.

10. 11. 2015 - torek

Danes sva imeli splaniran trip iz Krakowa do Varsave. Pogledali sva si vozni red in ugotovili, da pelje vlak ob 8.40. Zato sva ustali malo prej, na hitro pozajtrkovali, zapustili hostel in pohiteli do glavne železniške postaje. Tam sva ugotovili, da vlaka ob 8.40 ni, zato sva se odpravili na avtobus ob 9.15. Peljal 5 ur in na cilj smo prispeli ob 14.20. Vmes sta se zamenjala dva voznika. Med potjo sva z Maruso pogledali dva filma, saj je imel vsak potnik na sedezu svoj monitor na katerem si lahko surfal po internetu, gledal filme, poslusal glasbo,... Voznja se nama je kar vlekla, saj je trajal dlje, kot je bilo predvideno. Ko sva prispeli na postajo v Varsavi sva bili brez zemljevida. Imeli sva sreco, da je bil na postaji tudi metro, ki naju je zapeljal do centra mesta. Tam sva zaceli lutati po mestu, saj nisva nikjer dobili zemljevida mesta, na koncu pa so nam pomagale tri zelo prijazne Poljakinje in naju zelo dobro usmerile, saj sva takoj nasli hostel, ki pa ni bil dobro oznacen in bi ga z lahkoto zgresili, ce ne bi bili pozorni. V hostlu sva se check- inali in se takoj odpravili raziskovat mesto. Odlocili sva se, da bova sli do starega mestnega jedra. Mestno jedro nama je bilo zelo vsec, predsedniska palača je res lepo osvetljena z barvastimi lučkami, ogledali sva si tudi mestno trdnjavo, ki je po mojem mnenju iz časa Turkov. Najlepsi del mesta pa se nama je zdel trg obdan z barvitimi hišicami, vsaka je bila v svoji barvi ter zgrajena v svojem stilu. Sredi trga pa je stal kip Varšavske sirene. Žal se tukaj zelo hitro stemni, tema je bila že ob 16.00, zato sva si mesto danes ogledali v večernem čaru. Sprehodili sva se do mestne trdnjave, nato pa sva se počasi odpravili nazaj proti hostlu. Na večjem trgu je potekala proslava v spomin osamosvojitve Poljske, saj je jutri Dan državnosti Poljske. Trg je bil poln vojakov. V hostlu nama je receptorka priporočila dobro restavracijo s tradicionalno poljsko hrano, a je bila pred njo takšna vrsta, da sva se raje odpravili nazaj v hostel. Za večerjo sva si pripravili rizonije z omako, bilo je odlično. Po večerji pa sva hoteli rezevirati karte za jutrišnji avtobus nazaj do Krakowa, a nama ni ratalo. V sobi sva spali še s 4 drugimi, imeli sva cimra Američana s katerim sva kar nekaj časa klepetali. Všeč mi je bilo, da nama je povedal svoj pogled o Zda. Nato sva se odpravili spat.

11. 11. 2015, sreda

Danes na Poljskem praznujejo Dan samostojnosti, poleg tega pa je potekala v Varšavi demonstracija desnice proti vladi. Receptorka v hostlu naju je že včeraj opozorila na to in nama povedala, kje in kdaj bodo demonstracije potekale. Zaradi praznika so bile trgovine in ostale stvari manj časa odprte. Danes se vračava nazaj v Krakow, zato sva rabili kupit karte za avtobus. Preko interneta sva ugotovili, da agencija avtobusa s katerim sva včeraj potovali v Varšavo, danes ne vozi, zato sva najprej morali rezervirati karte za avtobus, saj bi drugače najino potovanje morali podaljšati. Imeli sva srečo, blagajna na avtobusni postaji je bila odprta in sva kupili 2 karti. Nato sva se z metrojem odpeljali proti staremu delu mesta. Tam sva si ob dnevni svetlobi ogledali luškan trg z barvitimi hišicami, poslikali trdnjavo, grad,... Imeli sva srečo, da ni deževalo. Ker sva bili lačni, sva se odločili, da si bova nakupili več snackov, kot pa da bi si privoščili eno kosilo. Našli sva lokal v katerem sva dobili njihove dumplingse za 10pln. Jaz sem si izbrala polnjene s skuto, Maruša pa z gobami. Kasneje sva žal spoznali, da to ni bila dobra ideja, saj se je zastupila z njimi. :( Po kosilu sva se odpravili cez center nazaj do parka, ki je bil ogromen.

Demonstracija se je začela ob 14h, zato se nisva takrat gibljali na lokaciji, kjer je potekala.

Poljaki so zelo zaveden narod, saj so se vsi na ulici sprehajali z njihovo belo-rdečo zastavo, imeli okrog roke trak z barvami zastave,... Celo taksi je imel na strehi poljsko zastavo. Ulice so bile polne ljudi. Na istem trgu kot včeraj je potekala proslava ob spominu na samostojnost, bilo je ogromno vojakov, s topovi pa so spuščali tudi dimne znake.

Na ulici so prodajali tradicionalne rogljičke oblite z belo čokolado, notri pa so bili polnjeni z makom, orehi. Kupili sva enega, bil je odličen.

Počasi sva se odpravili proti trgu, ki je bil na drugi strani mesta. V njem je bilo polno kipov, npr. kip Chopaina, polno raznih palač in veveričk! Juuuuuj! Bile so zelo domače, jedle so ti kar iz roke in sploh se niso bale ljudi. V parku sva prišli do galerije v kateri sva si zastonj ogledali različne kipe, od grškega Apolona, rimskega cesarja Nerona, veronskega kipa,...

Nato sva se počasi odpravili nazaj prtoi hostlu. V tem času je Maruški postalo tako slabo od hrane, da sva med potjo počivali, saj sva morali priti do hostla, kjer sva imeli spravljeni prtlajgo. V hostlu sva malo počili, nato pa sva se odpravili do postaje za metro, ki naju je odpeljal do avtobusne postaje. Avtobus za Krakow sva imelo ob 17.45. Na srečo sva imeli rezervirana sedeža na avtobusu, saj je bilo ogromno ljudi in v nasprotnem primeru sedeža ne bi dobili. Čakala naju je pet urna vožnja. K sreči je bila že tema in sva res do maksimuma izkoristili dan.

12. 11. 2015, četrtek

Danes sva ustali ob 7h, pojedli zajtrk v hostlu in se odpravili na krajši jutranji sprehod po Krakowu. Ogledali sva si ga še v dnevni svetlobi, pofotkali. Ob 9.35 pa sva se z avtobusom odpeljali do letališča. Ker so bila dela na cesti se je vožnja zavlekla in sva se vozili 1h in 5min, a se nisva sekirali, saj sva imeli let ob 12.35. Tako sva imeli do vkrcavanja za čakat zelo malo časa. Let je minil hitreje kot v soboto, tudi turbolenc ni bilo. Na letališču v Milanu sva morali na go-opti čakat 2 uri, ki sta se nama kar vlekli. Še bolj se nama pa je vlekla pot do doma, saj sva si želeli biti doma čimprej, ker sva imeli jutri zjutraj faks.

Australia, 2015

Prvi dan- torek, 15. 7. 2017

Naše potovanje se je začelo z vožnjo v Ljubljano, kjer nas je pričakal Go-opti, nizkocenovni prevoznik in nas odpeljal v Benetke. Vožnja mi je minila kar hitro, saj smo imeli zelo zgovornega voznika in je celo vožnjo našel kakšno temo za pogovor. Povedal nam je svoje izkušnje o Avstraliji. Nato smo prišli na letališče Benetk, pojedli smo malico nato pa smo se checkin-ali. Imeli smo srečo in do letala nismo imeli veliko časa za čakat. Letalo je bilo ogromnoooooo, s tako ogromnim se nisem peljala še v življenju, peljali smo se do Dohe, kar je trajalo 6ur. Potem smo imeli za čakat dve urici, kar je hitro minilo. Letališče je bilo ogromno, znotraj katerega pelje tudi vlak. Čakanje je minilo hitro, spili smo kavico, šli na wc in dočakali letalo. Naslednji let je trajal 13 ur in 15 minut. Med letom me je najbolj fasciniralo gledanje filmov - lahko si si pogledal zelo veliko različnih filmov. Pogledala sem film The walk. Med letom smo imeli tri obroke, vendar mi niso pasali. Prebava se mi je zmešala. Na letalu sem čisto izgubila občutek za čas, a je let hitreje minil kot sem pričakovala, saj sem ves čas imela kaj za početi. Pristali smo malo čez 22. uro (po avstralskem času), kjer sta nas pričakala atijeva bratranca, Zdravko in njegov brat Toni. Na letališču smo najeli tudi avto. Do Zdravkovega doma nas je peljal Zdravko, ker ati še nikoli v življenju ni peljal avtomatika ter nikoli ni peljal po levi strani. Domov smo prispeli okrog pol enih zjutraj. Zdravko nam je pokazal, kje so naši prostori, se šli umit - po dveh dneh se je tuš zelo prilegel. Zaspala sem kot ubita, časovna razlika me takrat ni nič matrala, saj smo šli takoj spat.

Drugi dan- sreda, 16. 7. 2015

Zjutraj smo vstali ob kar normalni uri, ob 8h. Zdravko je vstal že prej in šel na sprehod. Pojedli smo zajtrk nato pa smo se odpravili na sprehod ob obali. Zdravko živi zelo blizu morja v vrstni hiši. Res super lokacija, tudi sama bi živela na takšni. Zdravko ima psa Bello, čivavo, takoj sva se vzljubili in postali prijateljici.

Res je bil super sprehod, eno uro v eno smer. Imajo ogromne peščene plaže in veliko ljudi teče tudi v zimskem času. Videli smo tudi zelo velikega naplavljenega lignja, ki ga je jedel galeb. Po sprehodu smo imeli malico, nato pa smo se odpravili na trening vožnje. Ati je peljal, ostali smo zraven molili, haha, saj je ati prvič peljal po levi strani ter prvič je vozil avtomatika. Šli smo kupit avstralsko mobi kartico, hrano, nato smo se počasi odpravili domov. Doma smo igrali biljard - Zdravko ima zelo veliko biljardno mizo, nato pa smo se odpravili na pozno kosilo k teti Kati in njenemu možu. Skuhala nam je govejo juho, pečen krompir, 2 vrsti solate ter zelo dobro sladico. Klepetali smo o vsem, o njunih sorodnikih v Sloveniji.... bil je res lep večer. Nato smo se odpravili domov, se malo smo igrali biljard, nato pa smo se odpravili spat.

Tretji dan – četrtek, 17. 7. 2015

Ta dan smo pozajtrkovali, nato pa smo se mi ter teta Kati in njen mož odpravili v Dandendong ranges, kjer smo videli jezero polno vode s katero napajajo polovico Melbourna. Tam tudi v divjini kenguruji skačejo naokrog. Prvi kenguruji, ki smo jih videli, so bili zelo zanimivi in smo jih pofotkali iz vseh strani. Tukaj nas je ujel dež in hitro smo se odpravili naprej. Odpravili smo se do velikega nasada evkaliptusov. Res so mogočna drevesa. Tam smo videli se kakaduje in papige, ki živijo kar v divjini. Nad avstralsko fauno sem čisto navdušena, saj imajo prelepe ptice vseh barv. Nato smo se odpravili na kosilo. Po kosilu pa smo šli na kavico in na sladico domov. Igrali smo biljard, zvečer pa smo bili povabljeni k Toniju. Toni ima zelo lepo in prostorno hišo ter zelo velikega psa. Takoj sva se razumela z njim, problem je bil le v tem, da je malo večji kot Bella in s tem tudi močnejši. Čas je hitro minil in odpravili smo se domov.

Četrti dan , sobota 18. 7. 2015

Danes smo se po zajtrku odpravili na ogled Melbourna. Danes se nam je pridružil še Kevin, v mestu pa smo se dobili se z Nicole. Najprej smo si mesto ogledali z vrha, iz Sky decka. Razgled je bil fenomenalen, saj smo bili v več kot 80. nadstropju in vreme je bilo perfektno. Videli smo celotno mesto in glavne stavbe mesta. Po ogledu smo čli v ulico, kjer je dovoljeno delati grafite. Nekateri so res lepi. Nato smo se odpravili do spomenika, ki stoji v spomin Avstralcem, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Pričakovala sem veliko manjšo številko vojakov, kot pa jih je bilo. Živih se je vrnilo le 20%, žalostno. Potem smo se šli peljat s tramvajem po mestu. Res starim, smo mislil, da bo kar razpadu hahaha. Popeljal nas je po mestu, videli smo tudi avstralski "London eye". V Avstralijo smo prišli v zimskem času, bilo je bolj mrzlo kot sem pričakovala. S tramvajem smo se peljali nazaj do avtohiše, kjer smo imeli parkiran avto in se odpravili proti domu. Doma smo pojedli večerjo: golaž, ki ga je skuhal Zdravko. Po večerji smo se kartali Uno. Spat smo šli kar kmalu, sama sem imela težave s spanjem, saj me časovna razlika se vedno matra. Ponoči ne moram zaspat, zjutraj pa bi kar spala.

Peti dan, nedelja 19. 7. 2015

Današnji dan je bil najbolj mrzli dan v 18 letih v Melbournu. Danes sem spala, spala do 11h, saj sem bila zelo utrujena in se mi ni dalo vstati in iti na sprehod ob obali. Ob 12h smo bili povabljeni na skupinsko družinsko kosilo v gostilno: mi, teta Kati, Zdravkova in Tonijeva družina. Med kosilom smo klepetali in se imeli fino, po kosilu pa smo šli na kavo k nam domov. S fanti, Evo, Tonijem, Chase-om, Ryan-om, Lovrom in Brittney smo se odpeljali do igrišča za avstralski nogomet in probali igrati ta šport. Že sama žoga je zelo nepredvidljiva, saj nikoli ne veš, kam točno se bo odbila. Zelo tricky. Bilo je zelo zanimivo, sam šport je cisto drugačen od navadnega ali pa ameriškega nogometa. Ko smo se vrnilo domov, smo se poslovili od Tonijeve družine ter od Nicole, saj jih za 100% verjetno ne bomo več videli. Za večerjo smo naredili polento ter golaž, ki nam je ostal od prejšnjega dne. Potem nam je Zdravko pokazal starejše posnetke, ko sta bila s Tonijem majhna. Prav zanimivo je bil gledat. 

Bella je res pikica, hitro ti skoči v naročje in se hoče crkljati. Če je ne božaš z obema rokama, te s tačko poboža po prosti roki ter zahteva, da jo božaš še z drugo roko. Ponoči sem imela spet krizo s spanjem, saj sem se ponovno zbudila sredi noči.

Šesti dan, ponedeljek, 20. 7. 2012 

Danes nas je čakal izlet na Philip Islad. Zjutraj po zajtrku smo se odpravili v shopping po hrano, saj bomo jutri zvečer mi – Slovenci, kuhali večerjo za nas in za Tonijevo družino. Po shoppingu smo se odpravili proti jugu. Danes je bil naš voznik Lovro. Vožnja mu gre zelo dobro in sploh nima problemov z vožnjo po levi strani. Peljali smo se dobrih 130 kilometrov, kar je trajalo cca 1,5h. Najprej smo obiskali tovarno čokolade. Že nad vstopnico sem bila zelo navdušena, saj smo dobili čokoladno ploščico. V tej smo najprej videli, kako poteka izdelava čokolade, nato pa smo lahko sami probali pisati s tekočo čokolado na papir, videli smo največji čokoladni slap na svetu, tudi sam si si lahko za 2 AUS$ naredil čokoladico po izbiri, naredila sem si belo čokolado z jagodo in kokakolo. Skupinsko smo se slikali tudi z maketami bonbonijere. Navdušena sem nad tovarno, saj smo sami lahko veliko probavali delati. Po čokoladi smo se odpravili kupit karte za ogled pingvinov - vsak večer okrog 18. ure pride na obalo več sto avstralskih pingvinov, ki so najmanjši pingvini na svetu. Nad tem sem bila zelo navdušena, saj sploh nisem pričakovala, da v Avstraliji ti sploh živijo. Potem smo se odpravili na Sela rocks, kjer v morju živijo mroži. Žal nismo videli nobenega. Pokrajina sama pa je bila neverjetno lepa. To mi je bil najlepši del Avstralije do zdaj. Sama pokrajina je jemala dih in me je spominjala na pokrajino Irske. Fenomenalna modra barva morja. Tudi sam razgled na zeleno pokrajino z vulkanskimi kamni v vodi je bil neprecenljiv. Tam smo videli tudi divjo gos, okostje majhnega pingvinčka ter nenormalno veliko in mesnato algo. Nato smo se odpravili na ogled pingvinov. Ob 17h so nam dovolili, da smo se na plazi posedli na klopce in čakali, če bodo pingvinčki danes prišli iz morja. Deležni smo bili zelo lepega sončnega zahoda, nato pa se je predstava začela. Pingvinčki so zaceli hodit iz morja. Takooooo luskani so!!!!! Res so majhni in tako prikupno racajo in se zibajo. Večinoma prečkajo plažo v skupinah, po pet, šest. Plaža je bila polna tudi galebov in v temi so se oči morale privaditi na temo, da smo sploh razločili med pingvinčki in galebi. Vsi smo bili navdušeni nad pingvinčkom, ki se je podal na prečkanje plaže sam. Ko nas je začelo zebsti (pod ritjo smo sedeli na deki ter bili pokriti z deko, a nas je kljub temu po dveh urah zacelo zebsti), smo se počasi odpravili nazaj proti avtu. Na poti smo videli se veliko pingvinčkov, ki so svojo pot nadaljevali po kopnem. Joooj, kolk so luštni. Ati jih poskušal na skrivaj slikat, pa so ga varnostniki takoj videli (fotkanje je bilo prepovedano). Potem smo se počasi odpravili proti domu. Ura je bila 19.00, občutek, zaradi teme, pa smo imeli, da je polnoč. 

Ne morm verjeti, da je danes že kar 6. dan kar smo na poti. Čas tako hitro beži ... :( En, dva, tri pa bomo doma.

Sedmi dan, torek, 21. 7. 2015

Danes smo se Slovenci odločili, da bomo pripravili skupno večerjo, saj je bil to zadnji dan v Melbournu. Zjutraj smo se odpravili na sprehod ob obali in spotoma smo se ustavili še v trgovini. Ob obali je bil kip konja - prirejajo dirke s konji v vodi. Ko smo se vrnili domov je mami začela delat kremo za ledeno torto, jaz sem sla pod tuš. Ob 12h smo bili povabljeni na kosilo k teti Kati. Za kosilo nam je pripravila kislo zelje z rižem in kranjsko klobaso, bučno juho ter za sladico "cake". Po kosilu smo šle z mami in teto Kati pogledat njen vrt. Tukaj v Avstraliji je super podnebje za rast limon. Skoraj vsaka hiša ima svojo limono.
Tako kot so vsa slovesa težka, je bilo tudi to žalostno. Žal smo teto Kati zapustili s solzami v očeh. Po kosilu smo se odpravili domov naprej pripravljat večerjo. Za večerjo smo pripravili: bučno juho, nafilali smo piščanca in rebra, pire krompir, solato ter ledeno torto. Na večerji smo bili: Toni ter njegovi trije otroci, nas 5, Zdravko ter Kevin. Večerja nam je dobro uspela, boljše kot smo pričakovali, saj smo imeli kar težavo z nakupom sestavin. Po večerji sta Kevin in Lovro igrala biljard, ati in Zdravko sta gledala fotke, katere smo posneli do sedaj, mi 3 pa smo se sle tuširat in spat. 

Osmi dan, sreda, 22. 7. 2015

Zjutraj smo vstali kar zgodaj, ob pol 7h, si naredili zajtrk in se s solzami v očeh poslovili od Zdravkota, Kevina in Belle. Danes nas je pot vodila po Great Ocean Road-u. Najprej smo se morali prebiti skozi največjo gnečo, ki je bila na poti v center Melbourna, saj smo se odpravili od doma ravno v "rush hour-ju". Po približno dveh urah smo se ustavili za kavo in za wc. Lokal je bil zelo luškan in lepo urejen. Imeli so se vrt poln rož, vodnjakov,... Res lepo urejen lokal. Po postanku smo se odpravili naprej na pot, saj nas je čakala 350 kilometrov dolga pot. Kmalu smo prišli do ceste, ki je peljala ob obali, ob zeloooo dolgih peščenih plažah, ki so neizmerno lepe. Cesta je za avstralske razmere zelo vijugasta (saj imajo po večini ravne ceste) in zato so nas sorodniki na to opozarjali, za nas, ki pa smo navajeni na vijugaste ceste pa cesta ni bila težavna. Morje je bilo hladno. Začetek Great Ocean Road-a je označen s tablo, ki je postavljena čez celo cesto. Imeli smo zelo dober zemljevid, ki je imel označene vse pomembnejše atrakcije na poti. Najprej smo se ustavili ob manjšem svetilniku. Ob cesti smo videli zelo zanimivo hiško, ki stoji na stebru - ven iz zemlje. Naslednja postojanka je bila namenjena tankanju ter malici. Vreme je bilo hladno in vetrovno. Celotna pot se mi ni vlekla, saj smo se pogosto ustavljali. Sprehodili smo se tudi skozi deževni gozd, katerega rastje in drevesa so mi zelo všeč. Pot smo nato nadaljevali skozi deževni gozd ter smo obalo zapustili za seboj. Ko smo prišli na območje, na katerem naj bi živele koale smo vsi zavzeto gledali na evkaliptuse ter se spraševali, kako velike so te živali. Prvi, ki je zagledal koalo je bil ati, ki je tudi vozil. Ob cesti smo se ustavili in gledali se za ostalimi koalami. Videli smo jih samo ene 5 in vse so spale. Žal jih nismo videli v takšnih pozah, kot bi si mi želeli. Bile so večje, kot smo pričakovali in bile so višje na drevesih. Pot smo nadaljevali do najstarejšega delujočega svetilnika, ki deluje že od leta 1848. V tem Lightstation centru smo si ogledali tudi telegrafsko postajo. Na svetilnik smo se lahko tudi povzpeli. Bil je postavljen 90 metrov nad morjem. Razgled je bil čudovit na morje ter na pokrajino, vendar je tudi zelo pihalo. Hitro smo se razgledali ter hiteli proti Dvanajstim apostolom, saj je bila pot še dolga, ura pa je bila že 16.30. Želeli smo si jih videti v sončnem zahodu. Pot se je vila po ozki in vijugasti gozdni asfaltirani poti. Naše dva voznika, ati in Lovro, sta se na vsake toliko časa menjavala. Prvega apostola smo ujeli čisto ob koncu dneva. Ker smo si tako želeli videti še danes, smo hiteli po neki peš poti in kmalu ugotovili, da nas ne vodi do apostola, ampak je to Walk Ocean Road. Sončni zahod smo zal zamudili za pol ure, kljub temu pa je bil pogled čudovit. Pečine so mogočne in valovi se z vso močjo zaletavajo v njih. Lahko smo se spustili do peščene plaže in si apostola ogledali iz tam. Ob 19h smo se morali prijaviti v hostel, ki je bil na srečo od apostola samo 10 minut vožnje stran. Hostel je bil zelo lep. Imeli smo sobo s 6 posteljami: 2 pogradoma ter zakonsko posteljo ter s svojo kopalnico!!! Kuhinja in dnevna soba sta bili veliki. Na recepciji so bili zelo prijazni in so nam posodili dodatne adaptarje, da smo lahko napolnili vse svoje aparate. Po dolgem dnevu vožnje smo bili utrujeni, smo se kmalu odpravili umit in spat. Sama sem zelo dolgo časa rabila, da sem zaspala. Po noči sem se tudi večkrat zbudila, saj se morala iti na wc in ati me je prebudil s svojim smrčanjem. 

Deveti dan, četrtek, 23. 7. 2015

Dan smo zaceli zgodaj, ob 6.30, saj smo si želeli videti Dvanajst apostolov v sončem vzhodu. Sonce je vzšlo ob 7.40, takrat smo si želeli biti ob Apostolih. Na hitro smo pozajtrkovali, kar nam je ostalo se od prejšnjega dne, se spakirali ter se odpeljali proti Apostolom. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov in nismo bili edini "jutranji ptici". Pogled na apostole je bil čudovit, res so lepi in ogromni, le temperatura ozračja so bili malo manj simpatična. Poleg Apostolov smo si v bližini ogledali se čudovito sotesko s peščeno plažo, kjer se je davnega leta potopila neka ladja. V bližini je bil tudi »London bridge«, a smo imeli za en dan dovolj skal in smo se raje odpeljali nazaj do mesta, kjer smo spali in sli na kavo ter po hrano za na pot. Danes nas je čakala dolga vožnja do mesta Albury, kjer živi atijev bratranec Peter z družino. Med potjo smo si šli še ogledat Sovereign Hill, mesto, ki je kopija rudarskega mesta. Bilo je zelo zanimivo, saj je bilo res veliko mesto. Polno prodajalen. Videli smo, kako so naredili kepo zlato. Imeli pa so tudi potok, kjer je bil zlato. Ati in Lovro sta vzela posode in se kot majhna otroka lotila iskanja zlata. Imela sta srečo in našla štiri koščke zlata, nekaj časa sta porabila, da sta naštudirala sistem iskanja. Mi pa smo šle med tem časom v Candy shop, kjer je bila predstavitev izdelave bombonov. Zelo podobno predstavitev sva z Evo videli že v Pragi. Po obisku mesta smo pomalicali ter se odpravili naprej proti Alberuyu. Ta dan smo naredili približno 600 km. K Petru smo prispeli pozno zvečer, ob 9h. Najbolj zanimivo od vsega mi je bilo to, da imajo Avstralci na avtocesti se poseben pas namenjen kolesarjem. Kolesarji se lahko peljejo po celotni avtocesti. Vsi so nas nestrpno pričakovali, takoj ko smo prispeli na dvorišče so otroci (Laura, Samuel in Isaac) pograbili nase potovalke in nam jih odnesli v spalnice. Alison nam je pripravila večerjo, ki je bila odlična. Po večerji smo klepetali, otroci so nam takoj morali pokazati, kaj vse znajo. Laura hodi v glasbeno šolo in igra klavir, hodi na gimnastiko, Isaac hodi sam na lov, lovi z lokom. Le Samuel je bil sramežljiv. Hiša in ozemlje sta ogromna. Iz jedilnice in kuhinje imajo perfekten pogled na jezero (živijo na podeželju), ob hiši pa jim skačejo kenguruji. Iz moje sobe sem imela prelep pogled na njih. Po dolgi vožnji smo bili utrujeni in smo se nato odpravili spat.

Deseti dan, petek: 24. 7. 2015

Ker je bil petek, so otroci morali v šolo. Alison jim je obljubila, da jih bo sla iskat prej. S poukom začnejo ob 8.50. Tja so jih odpeljali moški: ati, Lovro in Peter ter spotoma so si ogledali šolo. Punce smo ostale doma in zajtrkovale. Počutile smo se kot v hotelu, saj nam je Alison naredila perfektno kavo (doma ima kavomat) ter naredila vmešana jajca. Razgled iz mize je bil prelep, s pogledom na jezero. Ko so pozajtrkovali se fantje, smo se s Petrovim avtom odpeljali po cesti. Ker je deževalo in je bila ta zelo blatna, nam je avto vstal v blatu. Z Alisonovim avtom smo se odpravili proti jezeru in videli elektrarno ter zapornico. Bilo je zelo mrzlo in deževno. Ko smo prišli domov, smo pojedli malico, nato pa smo sle Alison, mami in jaz po otroke v šolo. Hodijo na katoliško osnovno solo, ki je plačljiva in zelo velika. Nato smo se odpravili se na hitro v trgovino in nazaj proti domu. Doma so se otroci preoblekli in potem smo se odpravili na večerjo v tajsko restavracijo. Še pred tem, so nas odpeljali na razgledno točko s katere smo videli celotno mesto. Tam je bil tudi postavljen spomenik vsem, ki so se udeležili vojn in padli. Pogled na glavno ulico je bil čudovit, saj je bila v lučkah. Tajska je bila odlična. Po večerji smo se punce (vozili smo se v 2 avtih, v enemu so bili fantje, v drugem punce) ustavile se v trgovini in kupile sladico: sladoled. Alison nam je sladoled postregla zelo lepo. Sam in Isaac sta mi pokazala, kako igrata igrice na tv-ju, Laura pa mi je pokazala kako ustvarja. Po televiziji je bila tekma med Barcelono in avstralskim nogometnim team-om, potekala je v Melbournu. Ko je bilo tekme konec, smo se odpravili spat. 

11.dan, sobota: 25. 7. 2015

Dvanajsti dan, nedelja: 26. 7. 2015

Dan smo zaceli že zelo zgodaj, ob 6.30, saj smo se vsi odpravili na soccer- nogometno tekmo. Pozajtrkovali smo, nato smo se odpeljali v uro in pol oddaljen kraj. Vreme je bilo deževno in mrzlo. Na prizorišču so imeli 3 igrišča, na katerih so se odvijale tri tekme istočasno. V tekmah so sodelovali celotna Hovar družina, samo Laura ne. Videli smo tekmo od Sama, Issaca ter Alison, nato pa smo se poslovili od njih ter odpravili na pot proti Canberri. Celotno pot je prevozil Lovro, med potjo smo se ustavili samo za wc in kavo, saj smo si želeli čimprej priti v Canberro. Na cilj smo prispeli okrog 16h. Loreta, Robert, Ana in Miha so nas že nestrpno čakali. Ko smo prišli je bilo tako, kot da bi se včeraj nazadnje videli. Ana kar ni mogla verjeti, da smo res tukaj. Imeli smo si veliko za povedati. Ker je postalo pozno, sta nas Miha in Ana zapustila, ostali pa smo imeli pozno kosilo. Po kosilu smo sedeli in klepetali dolgo v noč. Z Evo sva se skregali in sama sem se odpravila v sobo in pod tuš, za mano je prišla Lora in me potolažila. Res je super ženska.

Trinajsti dan, ponedeljek: 27. 7. 2015

Danes smo si skupaj z Loreto, Robertom, Mihom in pa Ano ogledali Canberro - prestolnico Avstralije. Najprej smo si ogledali celotno mesto iz nekega hriba, kjer smo imeli lep pogled na celotno mesto. Mesto je bilo zgrajeno po načrtu, na enkrat in je zgrajeno iz samih nizkih stavb. Nato smo obiskali Nacionalni vojaški muzej (vstopnina je zastonj), res lepo in OGROMNOOOOO, nisem si uspela vsega pogledat, saj je v večih nadstropjih in zelo veliko razstavljenih predmetov. V Avstraliji na vse te vojaške spomenike postavljajo makove cvetove, v poklon vsem padlim vojakom, meni je to tako lepo, da sem si kupila enega. Kupila sem si tudi knjigo, zgodovino Avstralije. Potem smo sli v Nacionalno knjižnico, a si je na žalost nismo morali ogledati, tako kot si pri nas NUK-a ne moreš.

Pri nas je bil pa danes sončeeeeeek!!! Po parih zaporednih deževnih dneh je končno spet posvetil. 

Na zadnje smo si ogledali Naravoslovni muzej, ki je tudi zastonj in ogromen. Najbolj so mi bile všeč aboriginske zadeve.

Zvečer smo se odpravili najprej na večerjo v Vietnamsko restavracijo. Za nas, Slovence je bil to prvi obisk te vrste restavracije. Jedla sem Stir-fry egg noodle with veggie and bean curd (=tofu), bilo mi je všeč, saj ni bilo preveč pekoče. Pila pa sem kokosovo vodo, ki mi je zelooo všeč, saj je posebnega okusa in zelo sladka. Po večerji smo se odpravili na bowling. Prvo igro sem bila 2., drugo igro pa zadnja. Punce smo igrale zase, fantje pa zase. 

Štirijansti dan, torek: 28. 7. 2015

Danes smo se odločili, da bomo šli na jutranji sprehod okrog jezera, ki je v centru mesta, (šli smo: jaz, mami, Eva, Lovro in Loreta). Zbudili smo se ob 6.30 in šli od doma okrog 7h. Krog okrog jezera je bil dolg približno 7 km, za katere smo porabili 1 uro. Bilo je vredno vstati zgodaj, saj smo videli sončni vzhod in črne labode, ki živijo v jezero. Vsi smo ga videli prvič, saj pri nas ne živijo. Bilo je zelo mrzlo, -4 stopinj. Ko smo prišli domov, nam je Robert za zajtrk spekel palačinke. Zajtrk je bil odličen, palačinke z jagodami, sladoledom, javorjevim sirupom, Nutello,... Po zajtrku nama je z Evo Loreta spletla kitke, nato smo se odpravili v mesto po nakupih, v zelo velik nakupovalni center. Nato smo šli v steklarno, kjer smo si ogledali pihanje stekla. Po tem smo se sprehodili ob morju, kjer smo se ustavili v čokoladnem baru, kjer smo pili posebne pijače s čokolado. Potem smo sle punce se v shopping, v outlet, kjer si je Eva kupila dve koncertni obleki, jaz pa sem dobila za odlično ceno dzeki iz jeansa. Ob 18h smo bili povabljeni na večerjo k Ani in Mihu, še pred tem pa smo se vstavili pri Loretinih starših in ju na hitro pozdravili. Večerja je bila več kot odlična ter preobilna. Ana je skuhala vse od pečenega krompirja, bučkino-špinačno pito zame, več vrst mesa,... Za sladico pa je pripravila kuhane hruške s sladoledom, Malteško torto ter malteške piškote. Ob čaju in kavi smo klepetali, Miha nam je povedal zgodbo, kako je prišel v Avstralijo. Res je imel težko pot do tega, kjer je danes. Rabil je veliko poguma. Po večerji smo se odpravili domov in spat, saj nas je nakupovanje utrudilo. 

Petnajsti dan, sreda: 29. 7. 2015

Danes sem spala malo dlje, saj sem se zbudila vsa utrujena in z občutkom kot da bi me kdo prebutal. Za zajtrk smo imeli vmešana jajca s toastom (Avstralci jejo jajca tako, da toast namažejo z maslom in nanj dajo vmešana jajca. Zanimiv način.) Danes je mora Lora delati, prva stranka je prišla že ob 9h. Medtem, ko je stranko barvala je meni spletla dve zelo lepi kitki. Kmalu smo se brez nje odpravili na potep. Najprej smo obiskali razgledno točko iz katere smo videli razgled na nacionalno kolekcijo bonsajev in penjingov. Potem smo se odpeljali do jeza, zbiralnika vode iz katerega črpajo vodo za celotno Canberro. Bilo je zelo ogromno in zanimivo. Cevi so napeljane kar po površju. Tam je tudi odličen piknik prostor in veliko igral za otroke. V sebi smo prebudili otroke in se igrali na igralih. (V Avstraliji imajo povsod na piknik prostorih žare, ki jih lahko uporabljaš zastonj.) Od blizu smo videli wombat-a, ko pa se mu je ati približal in si ga želel pofotkati, je pobegnil. Na piknik prostoru smo pomalicali nato pa smo se odpravili naprej. Vstavili smo se v NASA centru, kjer imajo štiri satelite, kjer komunicirajo z vesoljem. Bilo je ogromen prostor, kjer smo videli uniforme in hrano prvih ljudi, ki so šli v vesolje. Videli smo tudi pravo vesoljsko obleko, imeli so narejeno tudi kopijo s katero si se lahko slikal. Ati je bil v raju, če bi imeli čas, bi lahko ostal tukaj cel dan, vendar nismo imeli časa. Odpravili smo se v naravni rezervat Tidbinbilla, po rezervatu smo se lahko zapeljali z avtom, iz katerega smo videli polno kengurujev. Videli smo tudi kenguruje, ki so v vreči prenašali mladičke, so cute!!! Nato smo imeli največjo srečo v življenju (dobesedno!). Videli smo kljunaša (je zelo redka žival, Robert jo je pred tem videl samo enkrat v življenju). V naravi smo videli polno malih kengurujev, Yellow-footed-Rock-wallaby. Čisto od blizu smo videli tudi emu-ja, prvič v življenju. Zelo ogromna žival. Kengurujčki pa se sploh ne bojijo ljudi. Nekaj kengurujčkov je ležalo mrtvih na tleh. :( Ura je bila okrog 17.30, okrog 18h se stemni, zato smo se odpravili nazaj proti domu. Doma nas je pričakala Loretta z večerjo. (Danes je imela naročene stranke in je delala do popoldneva, zato žal ni morala z nami na izlet). Za večerjo je naredila doma narejene kanelone polnjene z rikoto ter špinačo. Zelo okusno. Za sladico nam je pripravila avstralsko kremno rezino in brownije. Ob 20h smo šli vsi razen atija in Roberta na mjuzikel Briljantino. Bilo je super, fino, fajn. Zelo dobro so peli, sem kar plesala zraven. :)

16. dan, četrtek: 30. 7. 2015

Danes smo si jutro vzeli bolj na "easy". Spala sem malo dlje, za zajtrk smo jedli snite. Po zajtrku smo se pocasi odpravili proti mestu. Odpeljali smo se proti Parlamentu. Avstralski parlament si lahko zastonj ogledas od notri. Najprej smo moral iti skozi varnostni pregled - tako kot na letaliscu, atiju in Robertu je piskalo, saj sta pozabila, da imata v zepu zepni noz. Odvzeli so jima ju, na koncu pa sta ju dobila nazaj. Parlament je ogromen, za ogled rabis zemljevid, da se sploh orientiras. Na zemljevidu sem videla, da imajo v vitrini razstavljeno Magno Carto, ki je iz leta 12?? in je vredna vec kot 12.000 AUD. Z Loretto nisva sami nasli Magne Carte, za pomoc sva prosili starejsega mozakarja za katerega je bil danes zadnji delovni dan. Ogledali smo si obe dvorani, kjer zastopata spodnji in zgornji dom avstralskega parlamenta. Na koncu pa smo se povzpeli se na vrh parlamenta, kjer je odlicna razgledna tocka nad celotno mesto. Na vrhu plapola tudi avstralska zastava, zasejena je trava. Prelepo. Ati in mami sta bila ob 13h povabljena na kosilo k Ani in Mihu, zato se nam je mudilo naprej. Loretta mi je v paralemntarni trgovini kupila brosko s slovensko in avstralsko zastavo. Res dobra ideja. Po ogledu parlamenta smo se odpeljali do jezera, kjer smo odlozili Evo in Lovrota, saj sta se s kolesoma odpravila na voznjo okrog jezera. Nato smo se odpeljali k Ani in Mihu, saj sta nas ze nestrpno pricakovala. Miha nas je pricakal zunaj, sedec za mizo, saj je bilo soncno vreme. Loretta, Robert in jaz smo se odpeljali proti New South Walesu, pokazala sta mi res bogate, ogromne hise z bazeni. Nato smo se ustavili pri Lorettinemu bratu. Njegova zena nam je postregla s kapucinom ter torto. Po obisku smo se odpravili v Naravoslovni muzej. Bil je vreden obiska, v njem smo prebili 4 ure, ce bi imeli cas, pa bi z lahkoto cel dan. Imeli so zelo veliko zanimivih poskusov, dejavnosti, za kaksne poskuse smo vedeli, kako delujejo, za druge nismo. Kasneje sta se nam pridruzila se Lovro in Eva, skupaj smo raziskovali po muzeju. Ta se je zaprl ob 17h, nato smo se odpravili k Ani in Mihu. Skuhala sta nam caj, kavo ter postregla posebne malteske piskote z manjdlji. Bilo so odlicni. Ker je postalo pozno, smo se pocasi poslovili od njiju. Slovo je bilo tezko, saj ne vemo, ce se bomo se kdaj videli. Miha je cisto ozivel, saj je po dolgem casu lahko govoril z atijem slovensko. Ker je bilo ze dokaj pozno, smo se odlocili, da bomo sli jest ven. (Najprej smo imeli namen skuhati doma in peci na zaru.) Koncali smo v restavraciji Jamesa Oliverja. Za vecerjo sva z Loreto jedli isto stvar, testenine (edina vegi stvar) s cilijem, bile so tako pekoce, omg, nisva jih sploh mogle jest, zato je sla Loreta prosit za kozarec mleka (saj mleko/jogurt ubije to pekoco hrano). Natakarica se je takoj ponudila, da nama prinese novo, manj pekoco porcijo, zastonj. Tega v Sloveniji ne bi nikoli dozivela. Ker sva se ze prej matrali s pekoco porcijo, nove porcije nisva mogli pojesti. Po vecerji smo se odpravili proti domu. Loreta in Robert imata doma jaccuzi in punce smo se odlocile, da ga preizkusimo. 

Devetnajsti dan, nedelja, 2. 8. 2015

Zjutraj smo vstali zelo zgodaj, saj smo lovili trajekt za v Zoo ob 9.16. Trajekt je bil v centru mesta, do tja smo morali se priti. Ker je bila nedelja, si za cel dan prevoza samo enkrat plačal 2,5€, nato smo se cel dan vozili zastonj. To smo tudi izkoristili in smo se 4x peljali s trajektom. Tako smo videli mesto tudi z vode, zadnjo vožnjo pa smo se peljali že v temi in smo ga videli v lučkah. Vreme je bilo sončno in toplo. V Zoo smo se od trajekta do vhoda pripeljali z avtobusom. Ker smo bili zelo zgodnji, prišli smo pred odprtjem (9:30), se ni bilo gneče. Zoo je zelo velik, ogledali smo si predstavo morskih tjulnov, neverjetno kaj vse se jih da naučiti. Najbolj me je impresioniral morski tjulenj, ki je znal stati na sprednjih dveh plavutih. Vau. Po tej predstavi smo se sprehodili se do drugih živali, ob 14h pa smo si ogledali se predstavo ptic. S hrano kot nagrado so jih motivirali, da so izvajale razne trike. 

Dvajseti dan, ponedeljek, 3. 8. 2015

Danes nas je čakal let v Brisbane, se k zadnjim sorodnikom. Atijevemu bratrancu David in njegovi družini. Pred letom smo se odpeljali se na plažo s katere se je videlo letališče Sydney. Voda sploh ni bila mrzla, sem sla preverit. Na plazi je bil tudi lokal, kjer smo pili kavo in opazovali letališče. Ta je bil kar zaposlen, saj so letala stalno pristajala in vzletavala. Pri oddaji prtljage se nam je malo zataknilo, saj sta imela Lovro in ati 3kg preveč, to odvečno težo smo si porazdelili in ni nam bilo treba doplačat. Let v Brisbane je trajal malo več kot eno uro. Na letališču - pred vrati, kjer smo prišli iz letala- sta nas pričakala atijev bratranec David in žena Lisa. Skupaj smo sli iskat prtljago ter najet avto. Ta avto je bil manjši in manj prostoren od prvega, k sreči sta prišla se Lisa in David ter sta v svoj avto naložila se nase 2 kovčka. Nato smo se odpeljali domov. Med potjo smo naleteli na "rush hour" in je zato voznja trajala malo dlje, smo pa zato lahko opazovali prelep sončni zahod. Doma nas je pričakala njuna hčerka Samantha. Za večerjo smo pekli na žaru, Lisa pa nam je naredila odlično solato. Po večerji smo se malo klepetali, usklajevali načrte za prihodnje dni, nato pa smo se odpravili spat.

Dubrovnik 2015

13. 4. 2015
Zjutraj ob pol 8h se je naša ekskurzija začela. Čakalo nas je devet ur naporne vožnje z avtobusom. Po več kot dveh urah nas je končno čakal postanek in z veseljem smo uporabili javna stranišča. Pot smo nadaljevali proti Splitu, kjer smo prispeli okrog 12.30. Po mestu smo imeli prost ogled in čas za kosilo. Šli smo si ogledati mesto znotraj obzidja, z vstopnino smo lahko obiskali katakombe, Dioklecijanovo palačo in Jupitrov tempelj. Ob teh ogledih se nam je pridružil tudi profesor Štih, ki nam je z veseljem razlagal razne stvari o zgodovini mesta in stavbah. Jupitrov tempelj, ki služi kot krstilnica, v njej je profesor razlagal s takšnim navdušenjem, da se je spotaknil in skoraj razbil glavo. Po teh ogledih smo se odpravili proti obali in si privoščili pivo na udobnih kavčih. Po zasluženem oddihu smo se odpravili k iskanju arheološkega muzeja, ki je bil kar daleč od centra mesta. Muzej je bil poln kovancev, posod, nakita, nagrobnikov,… Na mojo srečo so bile vse stvari prevedene in sem vedela kaj si ogledujem. V muzeju smo srečali tudi ostale sošolce in se skupaj odpravili proti centru mesta, kjer nas je čakal avtobus. Pot smo nadaljevali do mesta Neum v Bosni, kjer  nas je čakal hotel. Nad hotelom sem bila zelo navdušena, saj je bil zelo lep, vsak je imel svoj balkonček s pogledom na morje. Po sobah smo bili razvrščeni po trije in trije, le midve s Klaro sva ostali sami. Za večerjo smo imeli bife in smo si lahko vzeli za jesti kolikor in karkoli smo si želeli. Po večerji smo se odpravili na pijačo v bližnji in enega izmed dveh možnih lokalov v Neumu. Čakalo nas je burno bosansko nočno življenje. V dveh dneh, ki smo jih presedeli v tem lokalu, smo naredili lastniku prometa za celo leto.

14. 4. 2015
Po zajtrku smo odšli v Dubrovnik, kjer smo obiskali Zavod za povijesne znanosti HAZU v Dubrovniku. Ta ima svoje prostore v letnem dvorcu rodbine Sorkočević na Lapadski obali. Nekateri smo odšli pred tem še na kavo in smo malo zamudili na predavanje. Vrata dvorca so bila že zaprta, zato smo že mislili, da ne bomo prišli več noter. K sreči nam je uspelo. Ogledali smo si dvorec in poslušali kratko predavanje o ureditvi Dubrovniške republike ter o njenih odnosih z Osmanskim imperijem. Prostori HAZU-ja so zelo lepi, imajo odličen razgled na morje in zaradi le tega bi tudi sama delala tukaj. Pot smo nadaljevali proti mestu, kjer je sledil kratek ogled središča mesta znotraj mestnega obzidja pod strokovnim vodstvom doc. dr. Renate Novak Klemenčič. Po skupinskem ogledu mesta ter palače Sponza (kjer so snemali tudi Game of Thrones) smo imeli prosto. Dobili smo zastonj vstopnice za vse muzeje v Dubrovniku, zato smo si izbrali ogled Etnološkega muzeja, vendar je bil ta zaprt.  Odpravili smo se proti Pomorskemu muzeju, na poti do tja, smo se ustavili na pomolu ter z Juretom sva si privoščila odličen sladoled. Muzej nam je bil zelo všeč, saj je bilo zelo veliko lesenih maket raznih ladij, kart in ostalih pomorski zadev iz obdobja 19. stoletja. Po tem smo odšli še do trga in obiskali eno izmed številnih cerkev v Dubrovniku. Nato sva s Klaro želeli kupiti kartice, medtem pa sta naju Jure in Adam zapustila in si ogledala pravoslavno cerkev. Z navdušenjem sva ju iskali, a ju nisva našli. »Kokošnjak« naju je razsvetlil, kje lahko najdeva najina petelina.  Kmalu smo se dobili na zbornem mestu in odšli proti hotelu v kraj Mlini. Ta hotel nama je bil manj všeč kot prejšnji, saj ni bil tako pompozen. Po večerji smo se družili.

15. 4. 2015
Po zajtrku smo odšli v Dubrovniku ter obiskali Državni arhiv v Dubrovniku, ki ima svoje prostore v palači Spozna/Divona. Tukaj so nam predstavili inštitucijo ter nam dovolili ogled najdragocenejšega arhiva (med tem je bila tudi knjiga, na katerih so bili odtisi mačjih tac). Po tem smo odšli na najboljšo in najbolj potrebo kavo, zanjo smo bili pripravljeni dati tudi 3 evre. Nato smo se prosto sprehodili po Dubrovniškem obzidju. Sonce je zelo pripekalo in nas ožgalo, saj noben ni pomislil na sončno kremo. Pogled in razgled z obzidja je bil prečudovit, saj smo imeli zelo lepo vreme. Nato smo odšli na kosilo. Zatem smo obiskali etnografski muzej v katerem predstavljena dubrovniška kultura, izmed vseh stvari v muzeju pa so najbolj znani silosi v katerih so v preteklosti hranili žito. Ker je bilo tako lepo vreme smo odšli proti plaži in morju in Klara je pomočila noge v morje, ki je bilo zelo osvežujoče. Sonček je zelo lepo pripekal in zato se nam ni nikamor več dalo. Ob 15h smo se zbrali na avtobusu in odpeketali proti Stonu. Tam se nam je končno pridružil še Jure, saj je večinoma dneva preživel z ostalo družbo, nas pa je zapustil. Ston je zelo znan po stonskem obzidju iz 14. stoletja, ki so ga postavili v hrib, tudi mesto so želeli sezidati čisto do obzidja, a jim žal to ni uspelo. Tukaj smo naredili tudi eno izmed redkih skupinskih fotk, si ogledali mesto (ki je bolj ali manj zapuščeno in si nimaš veliko za ogledati) ter si od bližje pogledali soline. Nato smo odšli v isti hotel v katerem smo bili prvo noč. Tokrat nisva bili sami v sobi, dobili sva še enega cimra. Klara je želela ponosno pokazati Juretu, da si zna sama narediti frizuro, zato sva se odpravili v sobo Adama in Jureta. Zaradi nizkega vsebnosti nikotina v krvi je šla Klara kaditi na balkon in jaz sem ji šla delat družbo (tako kot ponavadi). Predraga prijatelja sta naju zaprla na balkon in se nama smejala. Začeli sva plezati po balkonu in odkrili, da so balkoni med seboj povezani. Ugotovili sva, da so sosedje budni in da pričakujejo obiske. Sami sva se jima pridružili, kjer smo preživeli kar nekaj časa. Kmalu je bila soba polna, v sobi smo bili večina udeleženih študentov ekskurzije. Ko je zmanjkalo dobrega grozdnega soka smo se odločili obiskati in narediti promet istemu lastniku lokala kot prvi večer. Nekaj časa smo posedeli, pili in klepetali, nato pa je Klara ugotovila, da ji je zmanjkalo cigaret. Odpravili smo se proti bližnji bencinski črpalki, ki je bila odprta non-stop. Na poti nazaj do hotela smo šli mimo lokala, kjer so Neumski možje popivali in peli narodne pesmi. Zagledal nas je lastnik lokala in se pripeljal za nami. Povabil nas je na rakijo ter na pikado. Katja je bila edina, ki se je lotila tekmovanja pikada z lastnikom. Eno igro je zmagalo, dve izgubila. Pot nas je vodila nazaj do hotela, kjer smo se v dvigalu na pobudo Sare smo se  odločili, da obiščemo plažo, saj se je do nje dalo priti z dvigalom. Dvigalo nas je pripeljalo do ozkega in temnega hodnika, kjer je zelo odmevalo in je bilo za ob 1h zjutraj kar malo strašljivo. Ugotovili smo, da so vrata zaklenjena, zato smo se obrnili in odšli nazaj do dvigala. Odpravili smo se že proti sobam, a sta Adam in Klara predlagala, da se sprehodimo peš do plaže. Do plaže smo se zelo ubijali, saj nismo našli prave poti in smo hodili kar nekje. Končno smo prišli do plaže, kjer smo metali žabice in sedeli na pesku. Nato smo se končno odpravili do sob in zaspali.

16. 4. 2015
Po zajtrk smo odšli v delto reke Neretve, kjer smo si v kraju Vid ogledali muzej antičnega mesta Narona. Pot smo nadaljevali proti Počitelju ob Neretvi, kjer smo si ogledali džamijo, urni stolp ter si privoščili jutranjo kavo, katero sta si privoščila tudi profesorja. Pot nas je vodila do Mostarja, a do tja smo več kot pol ure čakali na meji s Hrvaško in Bosno. V avtobusu je bilo zelo vroče, zato smo postali nestrpni. V Mostarju smo si ogledali most s katerega tudi skačejo, mošejo, pokopališče, si privoščili kosilo ter obiskali hišo v kateri je predstavljeno pohištvo iz preteklosti. Mostar mi je bil zelo všeč, saj me je spominjal na Maroko (s svojimi stojnicami, odprtimi in prijaznimi ljudmi ter s svojo kulturo). To je bila naša zadnja postaja in počasi smo se vračali proti Ljubljani. Tja smo se vrnili v pozni večernih urah.

Køpenahven 2015

Day 1:
V zgodnjih jutranjih urah sva prispeli na Brnik, kjer so naju po težavnem pregledu (Sara je mogla sezut superge) spustili na letalo. V København sva prispeli po kratki, a turbulentni vožnji z mini letalom na katerem so skoraj vsi potniki spali. Peš sva se odpravili proti hostlu. Težave nama je povzročalo iskanje prtljage, saj je bila smer zelo nejasno označena. Na srečo je bila pot do metroja toliko bolje markirana. Ko sva izstopli iz metroja sva se rahlo izgubili, saj je ime ulice ni skladalo z navodili, ki sva jih imeli. Prekrožili sva 3/4 mesta in končno, celi prešvicani in smrdljivi prispeli na cilj. Po hitrem postopku sva vzeli pot pod noge in se odpravili raziskovat. Dancem risanje načrtov ne gre preveč dobro od rok. V petih urah in pol sva namreč prehodili praktično celo mesto, sodeč po razdaljah na zemljevidu pa sva prekrižarili pol Pariza. Ogledali sva si kraljevo glasbeno akademijo in muzej, prečkali dve jezerci, šli mimo planetarija ter glavne železniške postaje (lepša je od naše) in zavili proti Mestni hiši (town hall), ki sva si jo tudi od znotraj pogledali. Pot sva nadaljevali proti Christiansborgovi palači, kjer je včasih živela kraljeva druzina, danes pa tam zanjo pritejajo razlicne sprejeme. Povzpeli sva se na Glavni stolp in obcudovali razgled. Nato odpravili proti najbarvitejsemu delu mesta, pristaniscu Nyhavn, ki slovi po svojih barvtih hiskah in navitih cenah (sladoled je biu 5eurou). Pot sva nadaljevali ob ledeno mrzlem morju, kjer je tudi mocno pihalo, in si na poti do Male morske deklice ogledali se Playhouse, Amalienborg (palaca, kjer danes zivi kraljeva druzina) in njeno strazo, Marbel church, fontano boginje Gefion (ki se ne deluje) in zelo lepo gotsko cerkev. Navdusil naju je nasad dreves, ki trenutno cvetijo v lepih roznatih odtenkih (misliva da so cesnje, ce niso, jbg). S svojo majhnostjo naju je nato prevZela Mala morska deklica, ki je z oddaljenostjo od kopna zascitena pred vandali. Na poti nazaj sva se sprehodili se po københavenski utrdbi, kjer se danes prirejajo vojaske parade (pa tut ubistvu ne). Potem pa so najina zelodca in najine noge razmisljali samo se o hostlu, hrani in pocitku. Zvecer pa ne bova skrti (kot tudi nisva bili pri sladoledu) in bova zavili v zabaviscni park Tivoli (boljs za njih da voznje za dzabe!!). Nad Lauro spi en ful seksi Irc za katerega Sara upa, da ne smrci (drugac bo dobiu kej v glavo). Vsi v hostlu so navduseni nad jeZikom, ki ga govoriva, zato naju veselo zaslisujejo iz kje sva, midve pa uzivava v opravljanju le teh :P

Day 2:

Zbudili sva se zgodaj zjutraj (ostali so gladko se spali) in se po jutranjem pretegpvanju odpravili proti Christianii. Najprej sva se ustavili na glavni zelezniski postaji in kupilo karte do Malmöja: jeeej Svedska prihajava! Nato sva se sprehodili mimo Christiansborga, si ogledali boljsak in nadaljevali mimo Old Stocka (borza) na naslednji otocek. Tam sva najprej opaZili arhitekturni center in nato se cerkev skofa Absalona, ki je zascitnik mesta, in ima zelo zanimiv turn. Ker sva bili krepko prezgodnji za ogled le tega, sva se podali proti Cristianiji, ki naju je zelo prestrasila (dzankiji pac niso najin tip ljudi), zato sva jo hitro popihali proti Paper Islandu in operni hisi, ki je Saro zelo navdusila (Lauro pa malo manj - jbg, sportniki). Ob 10.30 so se ljudje koncno zbudili, midve pa sva z zalostjo ugotovili, da ogled turna stane 5evrov kar se nama je zdelo pravo bogastvo, zato sva se brez ogleda zaceli vracati proti Nyhavnu. Tam sva se odlocili za izlet z ladjico in si mesto ogledali se z vode. Na enourni voznji sva si spocili noge, se pogreli in neskoncno uzivali v razgledu. Nato sva se odpravili na kosilo - ena pica je bila vec kot dovolj za dvoje lacnih ust, in ga pojedli na obrezju soncnega Nyhavna. Cakal naju je se severnejsi del mesta, kjer se nahaja Rosborg castel in King's garden. Na poti sva doziveli mimohod kraljeve straze, ki ni tako impresiven kot angleski, a vseeno navdusujoc. Poleg tega so naju tudi danes strasili Silent Killer-ji kot imenujejo kolesarje, ki jih je tu ogrooooooomno in divjajo kot zmesani (kolo, avto, clovek - pesca ne jebejo 5posto). Kolesarji so ljudje vseh starosti, spolov in barv, na vreme pa se ne ozirajo prevec (kratke hlace in papuce sred aprila ga zmagajo). Park in grad sta naju navdusila, ceprav je bilo stranisce ogabno. Poslikali sva se rozice v parku vrtnic, se slikali na zmajih v igralnem parku in srecali vojasko solo. Nato sva se odpravili proti botanicnem vrtu, kjer sva se skuhali v tropskem rastlinjaku in pocili med zacimbami. Sprehodili sva se tudi okoli jezerca in od blizu videli caplje. Popoldne sva zakljucili v parku okrog Københavenske utrdbe, se zadnjic pogledali Morskp deklico in se vrnili proti hostlu preko pescone Strøget. Tam je kar mrgolelo buticnih trgovin (pajkice od Nike-ija so ble 100evrov!!!!!) in ulicnih pevcev (skoraj tok kot klosarjev v Ljubljani). Ko sva se ze skoraj obupali nad vsem skupaj, se je iz tal dvignil Hard Rock Caffe (hvala bogu za Saro, ki ga je videla). Vsi ljudje, ki sva jih srecali so neizmerno prijazni in se kar sami ponujajo za pomoc (Laura izpade ful prasica ko rece ne), kar naju je popolnoma ocaralo. Vecerja v hostlu (rahlo star kruh in marmelada/viki kreme ter vec kot leto dni stare suhe marelice) je bila odlicna! Potrebno je bilo pripraviti se plan za naslednji dan, saj Malmö, midve prihajava (ceprav sva se pametnjakovicki pozanimali le glede prevoza tja).

Day 3:

Zjutraj se nama je noc zdela prakratka (Sara je prespala budilko, ponocni pa sploh ni slisala vstopiti roomiejev), noge pa so bile se nekoliko utrujena od prejsnejga dne. Vseeno sva polni zagona najprej odhiteli v trgovino po zajtrk, nato pa na zeleznisko postajo. Vlak do Malmöja sva hitro nasli in en, dva, tri sva bilo na poti. Imeli sva nekaj tezav s karto (narobe sva jo vtikali v napravo), kondukterka pa je imela se vecje probleme s crnckom brez karte. Zaradi policijske kontrole smo v Malmö prispeli pol ure kasneje, a to je se vedno pomenilo zgodnjih 9.30 (tudi Svedom so zgodnje jutranje ure zal tuje). V cistem miru sva se sprehodili po pes coni, kjer sva si ogledali Mestno hiso na glavnem trgu, Lilla torg, Triangeln in Adolf torg (vse to so raZlicni trgi v centru mesta). Sara si je zazelela frozen yougurta, a se je zadeva odprla sele ob 11 (ura je bla pa pol 10). Nato sva si ogledali Opero ter Mestno knjiznjico in pot nadaljevali skozi Kraljevi park do nekdanje utrdbe Malmöhus. Tam sva si za smesno ceno (2eura) ogledali celotno utrdbo, ki je najprej sluzila za obrambo mesta, nato je bila doma kraljeve druzine in nazadnje zapor. V to ceno je bil vkljucen se ogled Tehnicnega muzej, ki je bil 100m stran. Vseeno sva se najprej sprehodili se skozi drugi del Kralevega parka in zavili tudi v botanicni vrt. Ob jezeru sva poslikali racke in labode ter spocilo utrujene noge (hoja nama je sla danes pac mal bolj pocasi). Nato sva se le odpravilo v Tehnicni muzej, ki naju je navdusil. Kot majhna otroka sva preizkusali razlicne fiZikalne ter glasbene poizkuse in si ogledali razstavo avtomobilov, vlako in motorjev. Navduseni sva se sprehodli (beri splazili) po podmornici, se bolj vesli pa sva se sli obleki v motoristki in se slikali na Hondi. Pot sva nadaljevali proti Ribersborgski pesceni plazi, kjer je pihalo kot za stavo. Od tam sva pot nadaljevali proti Turning Torsu, 190m visokemu stanovanjskemu kompleksu z zanimivo zavitostjo. Noge so naju ze precej bolele, zelodca pa sta glasno zahtevala hrano, zato sva odpeketali proti centru. Laura je na vsak nacin zelala najti mcdonalds, saj si je zazelela pomfirja. Na koncu se je sprijaznila z burger kingom, kjer sva za posladek imeli se sladoled z oreo piskoti. Nato sva se odpravili se v mini soping (iskanje kartic in svincnika) in hitro ugotovili, da se trgovine pocasi zapirajo (kuri kot sva, nisva pomislili na to da je sobota). Poleg tega je zacelo mocneje dezevati, zato sva odpravili proti zelezniski postaji in nacrtovali vrnitec v Københaven. S potoma sva se se fotografirali pred mestno hiso (skupna fotka je pac obvezna, ceprav je forografa tezko dobiti - sploh ce dezuje), nazadnje pa koncno prispeli na pravi tir. Vozovnica nama je ponovno povzrocala nemalo tezav, saj tudi tokrat ni sla v nobeno napravo. Po posvetu s konduktorjem, ki je bil skoraj tako zmeden kot midve, sva se udobno namestile v sedeze in namenile se zadnje poglede Svedski. Naju potovanje nazaj je potekalo preko mostu Øresund, ki povezuje Svedsko in Dansko. Ko sva zagledali se zadnjo svedsko in prvo dansko zastavico, sva lepi Svedski dokoncno pomahali v slovo in ji obljubili cimprejsnje ponovno snide je (ja, ja, nov obisk severa nacrtujeva ze pred koncem tega dopusta). Tudi v Københavnu danes vreme ni bilo najlepse, zato sva sprehod po pes coni raje zamenjali za vroco cokolado v Starbucksu, kjer je Sari mocno ponagajala kartica (Laura bo bankrotirala haha), poleg tega pa se je natakarica odlocila za svojo priredbo njenega imena (po novem je Sara kar Zarah). Nato sva se po hitrem postopku spakirali v hostel, si pripravili prtlajgo in uzivali na udobnoj foteljih dnevne sobe. Zal, se pocasi bliza najin odhod, zato bova jutrisnji dan izkoristili za obisk muzeja Hansa Christiana Andersena, se morda odpravili do Pomorskega muZeja in opravili se zadnje nakupe (svincnik, hard rock cafe in nase babice). Tudi danes bova gotovo spali kot ubiti. 

Day 4:

Zal je prisel najin zadnji dan v Københavnu. Glede na pozno vstajanje Dancev in nedeljo, sva tudi midve vstale sele ob pol devetih. Po hitrem postopku sva spakirali, se odjavili iz hostla in se odpravili po zajtrk. Tega sva kupili v 7/11 kot ze prejsni dan in ga med potjo do centra pojedli. Bili sva se nekoliko prezgodnji za oglede Andersenovega muzeja, zato sva opravili krajsi sprehod po praznem in vecinoma zapetem Strøgetu. Vstopili sva v nekaj odprtih tegovin s spominki in si nagledali se zadnje mozne nakupe. Nato sva odsli v Andersenov muzej, ki nam je bila zelo vsec. Popolnoma sva se vziveli v njegove zgodbe, sara pa se je prestrasila krizanca med podgano in pajkom ki je starsil na eni izmed tock. Na racunalniku sva si ogledali tudi prvi slovenski prevod Andersenovih zgodb, nato pa pocasi zapustili muzej. Obe sva se strinjali, da bi lahlo ogled se trajal. Za sprembo tokrat ni tako pihalo, je pa bilo neznosno mrzlo. Po Strøgetu sva odpesacili do Round Towerja s potoma pa zavili v Disney in Lego store, ki naju je navdusil s svojimo skulpturami iz lego kock. V trgovinah s spominki je Sara koncno dobila priblizek svincikom, ki jih zbirajo doma, Laura pa je kupila prticke za babice. Ker sva bili nekoliko premrazeni sva zavili v Hard Rock Caffe, kjer sva si kupili majice, si ogledali kitare in oblacila razlicnih priznanih pevcev in bendov (Nirvana, Michael in Janett Jackson, Kesha, Jesse Mcartney...) ter si privoscili vroco cokolado. Ustvarili sva tudi kolaz iz slik nato pa sva se odpravili do Cristiansborg palace Towerja ter si se zadnjic ogledali mesto s pticje perspektive. Nazadnje sva se sprehodili se skozi Nyhavn in pes cono do hostla, vmes pa kupil se najino kosilo. Zunaj je ves cas mocno dezevalo, zato sva bili ob prihodu nazaj precej mokri in premrazeni. Odlocili sva se, da do odhoda ostaneva v hostlu na toplem in se pozabavali s pisanjem zgodbic. Nikakor se nisva mogli pogreti, poleg tega pa je najin zelodec glasno zahteval cokolado. Ker sva preskrti za danske cene, sva se odlocili potrpeti do doma. Pol do letalisca bo ocitno mokra, moznost da se na letaliscu izgubiva pa tudi ni izkljucena. Iskreno upava da najdeva pravi terminal in security cono preckava brez sezuvanja cevljev. Najina prva tezava je bila pravilna smer voznje na podzemi, saj je Laura na vsak nacin zelela v drugo smer. Na postaji sva srecali tudi najini sostanovalki iz hostla, ki se prav tako odpravljata domov (zgubljeni sta bili se bolj od naju). Na metro je bila nerealna guzva (ocitno se v nedeljo zvecer vsi vracajo domov - beri na vse mozne konce sveta). Na letaliscu sva povzrocili zmedo s kartami sam nama jih terminal nikakor ni zelel iZstaviti. Ujeli sva zadnje minute na rocnem check-inu, kjer je prijazna usluzbenika resila najin problem. Po oddani prtljagi, kjer sva skoraj oddali le en kovcek, sva se odpravili skozi securitz check, kjer sva srecali nekaj Slovencev (prakticno iste kot so bili ze na letalu za sem). Tokrat nobena ni oddajala piskajocih signalov, zato sva s pregledom hitro opravili. Tu pa se je sele zacelo. Na nobenem displeju nisva nasli napisanega terminala iz katerega odhaja najino letali. Sli sva za nosom proti terminalu na katerem sva pristali in upali, da bova od tu tudi odsli. Ko je bila petnajst do osmih pa sva ugotovili, da bo imelo najino letalo pou urno zamudo in bo namesto ob 20.40 vzletelo ob 21.10. Sara je postala zelo slabe volje, ker jutri dela ze ob 6h zjutraj, Laura pa je pac zapravila se malo denarja za cokolade (jbg nizek sladkor je pac problem, lakota pa se vecji). Upava, da bova ob 21.10 res ze na letalu, sicer pa sledi update dogodkpv. V sebi sicer jokava za Københavnom, a tudi v domaco posteljo je neizmerno lepo priti. Izlet je bil nepozaben, zato ze nacrtujeva novega! Kje in kdaj pa v naslednjem javljanju!

Irska

19. 9. 2014 - petek, prvi dan

Kako sva sploh prisli na idejo o potovanju na Irsko?
Poleti, ko sem imela cas za lahkotno branje sem brala knjigo Nore Roberts in takrat sem se zaljubila v opise Irske pokrajine in predlagali Klari Irsko kot najino destinacijo potovanja. Klara je bila takoj za in zagnani sva si zaceli organizirati potovanje. Letalsko karto ter hostle (selili se bova iz kraja v kraj) sva rezarvirali prej, ostalo pa bova izvajali sproti. Obe sva imeli septembra se nekaj izpitov in zato sva samo se veselo odstevali dneve do Irske.  In koncno je prisel najin cas odhoda. H Klari sem prisla ze en vecer prej, saj smo imeli odhod od doma sredi noci. Okrog 22h me je Klara "nagnala" spat, da bi bili spociti za na pot. Sama nisem mogla zatisniti ocesa, uspelo mi je zaspati pol ure pred budilko. Baje se temu rece rajzefiber  Ob dveh zjutraj smo vstali in eno uro sedeli za mizo v kuhinji, ob pol 4h pa smo se odpravili od doma. Prvi postanek je sledil kar kmalu, saj smo potrebovali dozo kufeta ter wc. Po treh urah smo prispeli na prvi vmesni cilj: letalisce. Letalisce Trevisio ni dobro organizirano, saj sva najprej stali pol ure v vrsti za oddajo prtljage, nato naju je gospa poslala stran, saj sva prisli prekmalu. No na koncu nama je uspelo: oddati prtljago ter se check-inati. Koncno sva prisli do izhoda 4, kjer je bil vhod v najino letalo. Imeli sva sreco, saj sva prvi stali v vrsti. Ob 12h smo pristali na Dublinsko letalisce. Na letalu je bilo ogromno Slovencev, kar me je zelo presenetilo. Po pristanku sva se valda najprej javili domacim, da je vse ok z nama, nato pa sva sli po prtljago. Otovorjeni kot tovorna konja sva se odpravili nakupit karti za avtobus 747, ki naju je peljal z letalisca v center mesta Dublin. Ker sva imeli se dve uri casa preden sva se lahko check in-ali v hostel, sva se usedli pred letalisce in pojedli prvi obrok: zajtrk in kosilo v enem. :) Med jedjo sva klepetali in naenkrat je Klara nasproti najine klopce zagledala zajcka. Sama ji nisem verjela, zafrkavala sem jo, kaj je skadila, da ima privide... Nato pa sem ga zagledala tudi sama. Zelo zanimivo mi je, da se je prosto pasel na travi pred letaliscem in se ni bal ljudi. Cas je minil zelo hitro in ze sva bili na avtobusu do hostla. Sprva je slo vse kot po maslu, ruzaka sva imeli pri sebi, da sva ju cuvali. Nato pa ju je zaposlen na avtobusu vrgel na najvisjo polico v avtobusu. Po pol urni voznji sva se zaceli sprasevati kako bova dobili najina ruzaka s police. Model je nekam izginil, o njem ni bilo ne duha ne sluha. Hvalabogu za prijaznega, novopecenega ocka, ki nama je pomagal in nama dal najina ruzaka. Yeah, we made it! Prispeli sva v center, morali sva najti samo se hostel. Tega sva iskali malo dlje casa, a sva ga na koncu nasli. Spali sva v 16-posteljni sobi. Razpakirali sva se, nato pa sva se malo sprehodili po mestu ter sli na sprehod po parku St. Stephen Green. Utrujena po 12 urnem potovanju ter 2 urah spanja sem padrla v posteljo kot da bi bila mrtva. Prvo noc sva spali v sobi med samimi tipi, very interesting...




20. 9. 2014 -sobota, 2. dan
Dan se je zacel z budilko 7.15. Po konci sva vrgli celo sobo, a nama je bilo to cisto vseeno. Drugi pa so se vracali z zurov celo noc, zadnji zurer ob pol 7h. 3 dni prenocujeva v Ashfield House hostlu, ki lezi v centru mesta. Zelo nama je vsec, da ima v ceno vkljucen zajtrk, saj sva pozjatrkovali in se kmalu odpravili na pot. Trinity college je bil najblizje najinemu hostlu, zato je bil prvi na spisku. Sprehodili sva se po parku, ki je ogromen in cudovit, tam nama je preckala pot tudi luskana in prestrasena vevericka. Nato sva poiskali knjiznico s slavnim rokopisom Book of Kells, ki se odpre ob 9.30. Midve sva bile tako zgodnje, da sva bili med prvimi v vrsti. Po najiem ogledu je bila vrsta zelooooo dolga. Knjiznica je bila ogromna in zelo lepa. Knjige imajo razporejene v knjiznih policah, ki so v dveh nadstropjih. Razstavljeni pa so tudi kipi razlicnih filozofov in pisateljev. Nato sva se podali po Dame street-u, kjer je Hard Rock Cafe. Imajo zelo lepe, a tudi drage majce. Najina pot naju je vodila proti Dublinskemu gradu, na poti do tja sva si ogledali se mestno knjiznico knjiznico ter Christ Church cathedral. Ta je bila od zunaj zelo lepa, znotraj pa si jo zal nisva mogli ogledati, saj je bila zaprta zaradi poroke. Po nekajminutnem postanku v parku ob Dublinskem gradu (park je zelo lep, grad pa zelo barvit ter ne za razliko ne stoji na vzpetnini!) sva se napotili proti Whitefriar street church, kjer se nahajajo ostanki mucenca sv. Valentina. Tukaj sva prvic naleteli na prijazno gospo, ki nama je povedala kje v cerkvi lezijo ostanki mucenca. (V cerkvi je namrec potekal molitveni obred.) Tam sva prizgali svecko in se mu priporocili, prosili sva ga, da nama cimprej pripelje fanta. :P Nato sva se odpravili proti katedrali sv. Patrika, vstopnina je 4,5€ zato sama nisem sla noter. Klara je sla, vendar je ven prisla razocarana. V parku ob cerkvi sva pojedli malico, od tu pa sva se odpravili po Patrick streetu, kjer sva videli Bull Alley. Nato je prisel na vrsto se srednjeveski del mesta s cerkvijo sv. Andrewa in mestna vrata. Na poti sva naleteli na nek koncert, kjer so izvajali komade U2, meni se je zdelo zelo zabavno. Pri cerkvi naju je ustavil nek gospod in naju je vprasal iz kod sva in kako sva potovali. Bil je zelo prijazen, povedal nama je, da si lahko ogledava park ob cerkvi.
Ob reki Liffey sva sli do glavne avtobusne postaje po karti za avtobus, ki naju bo v pondeljek peljal do Doolina, spotoma pa sva si ogledali se 3 mostove. (Na reki Liffey so stevilni, zelo lepi mostovi). Spat sva se odpravili s kurami, saj sva bili utrujeni od celodnevne hoje. Na koncu dneva so naju noge zelo bolele. Smesno se nama je zdelo, da sva v sobi ugasnili luc in zato so morali vsi, ki so bili takrat v sobi iti spat takrat kot midve.



21. 9. 2014 -nedelja, 3. dan
Dansnji dan ni bil tako naporen. Cakalo naju je malo vec hoje, saj sva morali priti iz centra v predmestje. Zjutraj sva pozajtrkovali in se okrog pol 9h podali na pot proti Guinness storehouse. Hodili sva pocasi in prisli do pivovarne ravno v casu odprtja, okrog 9.30. Vstopnina je bila kar draga: 14,50€ za studente, vendar je bil ogled kar dolg in v sedmem nadstropju je bila steklena stena, odkoder je bil pogled na celo mesto. Ker danes nisva imeli veliko v nacrtu, sva si vzeli cas za ogled, okrog 12h pa sva se odlocili iti novim dogodivscinam naproti. Popili sva pivo, za mizo pa se nama je pridruzila manjsa skupina francoskih drzavljanov. Nato sva se v dvigalu spustili na trdna tla. Druzbo so nama delali mladi fantje, katerim sva se nasmejali, saj so naju veselo opravljali, midve sva jih vse razumeli, oni pa tega niso vedeli. Nato naju je pot vodila do Klimhainskih zaporov, do njih sva hodili kaksno uro. Vzeli sva si cas za opazovanje okolice, predmestje mi je bilo res vsec. Na poti sva naleteli na prijaznega gospoda, ki nama je opisal pot do zaporov. Za razliko od Guinnessa je bila vstopnina tu le 2€ za voden ogled, ki traja priblizno uro. Ujeli sva turo ob 13.45. Tu si lahko ogledas vse samice, v katerih so prestajali zaporno kazen ljudje, ki so storili prekrske v casu krompirjeve lakote. Ti zaporniki so bili zaprti zaradi zelje po neodvisni Irski. Po koncanem ogledu sva se odlocili v restavraciji nekaj pojesti, nato pa sva se sprehodili do Phoenix parka, kjer sva se nekaj casa sprehajali. To je eden vecjih parkov v Dublinu. Lezali sva ob nekem spomeniku, nato pa sva odsli pocasi nazaj proti hostlu. Na poti domov sva si vzeli sendvice v Subwayu, ki sva jih pojedli  na stopnicah ob Temple baru, saj je bila tam odlicna ziva glasba. V hostlu sva spakirali stvari, saj naju jutri caka naprno potovanje do Doolina.

22. 9. 2014 - ponedeljek, 4. dan
 Danes je bil cas za dolgo voznjo. Dan se je zacel ob 5.15, ko sva se zelo na hitro uredili in dali ruzake na rame in sli proti glavni avtobusni postaji. V dobre pol ure sva prispeli do nje, kjer ni bilo zive duse, avtobusna postaja pa je bila se zaklenjena. Pocakali sva do 6h, ko se je postaja odprla. Na postaji je bil nek prijaZen varnostnik, ki nama je pomagal pri napotkih. Ta nama je prijazno povedal, da morava na avtoubus X12, ki naju bo pripeljal do Limericka. Avotubus sva imeli ob 6.30, voznik avtoubsa nama je povedal, da se morava v Limericku presesti na avtobus, ki pelje do Doolina. Tri ure dolga voznja mi je minila kar hitro, saj sem med potjo spala, brala in opazovala okolico. V Limericku sva spili prvo kavo, iskali sva informacije, da bi povprasali za pot naprej, vendar tudi tukaj ni bilo nikjer nobenega. Ponovno sva za napotke vprasali varnostnika, ta nama je povedal, da sva najzgodnejsi avtoubus do Doolina zamudili, zato sva morali pocakati na naslednjega ob 10.25, ki je peljal do Ennisa. V eni uri sva prispeli do Ennisa, na postaji je bila ista zgodba: nikjer nobenega zaposlenega. Cez kaksne pol ure nama je gospa povedala, da morava cakati na avtobus do Doolina tri ure. In cakanje se je zacelo. Najprej sva pojedli kar sva se imeli pri sebi. Po uri in pol cakanja sva sli ven na soncek, bilo je prijetno toplo. Vkempali sva se pred postajo za najin avtoubus. Ker nisva vedeli kaj bi poceli, sva zaceli kartati. Vsi so naju cudno gledali, nama pa je bilo vseeno. Koncno je cakanje minilo, ze sva sedeli na avtobusu za Doolin. Voznik je bil izjemno prijazen, prav polepsal mi je dan. Povedal nama je, na kateri postaji morava iti dol. Po uri voznje sva prispeli  v vasico Doolin. Najin hostel: Allie River Hostel sva nasli takoj, saj je zelo dobro oznacen.  To je eden najlepsih hostlov EVER!!

 
Zunanjost je res prelepa, kot hiska iz pravljice. Oskrbnica pa je zelo prijazna, v hostlu je free wifi, zajtrk dobis za 1,5e (tri rezine kruha, marmelado, dva masla, sir v kocki, kava, caj), v hostlu si lahko sposodis brisaco za 1e. V tem hostlu sva v manjsi sobi, sobi za 8 ljudi. Takoj ko sva se namestili v hostlu, sva zacutili lakoto. Ker nama je zmanjkalo vse hrane sva se odlocili jesti v baru. Klara je narocila napol surova rebra, jay pa sem dobila neko cudno krompirjevo- sirovo zlozenko. Obe sva hrano pojedli kot da ne bi jedli ze cel teden, se vedno sva bili lacni. Odlocili sva se, da greva do trgovine. Ker nisva imeli pojma kje bi bila, sva sli vprasat za info na informacije. Zenska na info nama je rekla, da naj greva po cesti samo naravnost in na kriziscu morava zaviti levo. No tja sva sle, trgovine pa ni bilo. Zato sva sli do najinega hostla in receptorko povprasali za pot. Ta nama je povedala, da edina trgovina s hrano je bencinska crpalka, ki je oddaljena pol ure hoje od hostla. Odpravili sva se, pot je potekala po klancu navzgor in res sva bili ze vsega navelicani. K sreci ob poti rastejo robide, katere sva med potjo jedli. Ko sva koncno prisli do bencinske, sva kupili hrano za tri dni in spili kavo. Okrog 7h sva se odpravili nazaj v hostel. Tam sva se stusirali in sli spat. Tukaj koncno ljudje niso celo noc zurali in naju zbujali sredi noci. Koncno sva spali celo noc. Dobili sva zasluzen spanec.
1.Lesson learned: Irci ne znajo prehitevati pescev, ne upajo si prevoziti crte.
2. Lesson learned: Robide so zelo dobra hrana, ko si lacen.




 23. 9. 2014, torek 5. dan
Po prvi, odlicno prespani noci in uro daljsem spanju sva se napotili na ogled enega najlepsih cudes Irske in sveta: Cliffs of Moher. Spet sva uporabili svoje noge, zemljevid ter anglescino in sva se sami, pes odpravili do tja. Doolin je od klifov oddaljen dobrih 9 km. Hodili sva pocasi in v dveh urah sva bili tam. Najprej sva si ogledali majhne trgovinice, ki so postavljene v zivo skalo. Tukaj prodajajo zelo razlicne spominke. Nato sva se sprehodili po klifih, kjer sva uzivali v razgledu. Razgled je res fenomenalen, kot da bi bil v pravljici. Vreme nama danes ni bil naklonjen, pihal je veter in bilo je kar hladno. K sreci vsaj dezevalo ni. Sprehod po klifih se je nadaljeval se po obalni poti, po klifih nazaj. Po poti do hostla sva ponovno jedli robide in si krajsali cas s sestavljanjem pesmice. Vsega skupaj sva danes prehodili 4 ure in 18km. Ko sva prisli v hostel sva bili posteno lacni in utrujeni. Skuhali sva si juho in kavo, ki sta naju pogreli. Potem sva napisali kartice, ki sva jih danes kupili ter si ogledali danasnje fotke. Pri pisanju kartic sva bili zelo zanimivi, zgleda tukaj mladi ne pisejo in ne posiljajo kartic. (Dokaz za to so znamke, ki jih nikjer ne morava dobiti.) Je pa res, da sva napisali 20 kartic, mogoce je bilo tudi to fascinantno. :)  Za vecerjo sva si skuhali makarone z omako, nato pa kar kmalu odsli spat. Saj je bil za nama dolg dan.






24. 9. 2014, sreda- 6. danObe, Klara in jaz imava prevec odvecne energije zato nama dan ne more miniti brez dogodivscin. Za ta dan nisva imeli nobenih nacrtov kako in kaj bova poceli, saj sva mislili, da sva ze vse videli v tej majhni vasici. Zelo sva se motili. Klara se je zbudila ob pol 8h in sla ven, kjer je pocakala na soncni vzhod. Jaz pa sem se spala in se mi ni dalo vstati. Ko se je Klara vrnila v sobo, se je vrgla name in me zbudila z : Sara, prespala bos soncni dan. Pojedli sva zajtrk in ob 10h sva se spravili novemu dnevu naproti. Prva stvar, ki sva jo res morali storiti je, da sva morali ugotoviti kako peljejo jutri avtobusi od te majhne vasice proti Cashelu (najini naslednji tocki). Turisticne informacije v Doolinu so bolj za okras, saj zenska, ki tam dela, ne ve nic. Poslala naju je do Doolin hostla, kjer imajo razobesene vozne rede. Ugotovili sva, da bova jutri startali od tukaj ob 8.12 proti Cashelu. Danes naju je pot peljala proti Burren-u (slikovita hribovita kraska pokrajina v grofiji Clare). Najprej sva se ustavili pri keltskem pokopaliscu in cerkvi. Grobovi so mi bili zelo vsec, saj mi je vsec keltski stil. Po cesti sva se odpravili naprej proti obali, spotoma sva ob cesti videli znak za Doolinsko jamo(Doolin cave). Odlocili sva se, da jo bova obiskali, ce sva ze ravno tukaj. Vstopnina za to jamo je 12e, po mojem mnenju je to malo pretirana cena (za Postonjsko jamo je vstopnina za studente 18,50e pa je jama veliko vecja in veliko bolj okrasena s kapniki), ampak tako ali tako nisva imeli nic posebnega v nacrtu za danes. Doolin cave je jama, globoka 70 metrov, kjer se nahaja najvecji stalaktit v Evropi. Ker je septembra ze konec turisticne sezone nas je bilo v jami zelo malo (bolj natancno: trije obiskovalci + vodic), kar mi je bilo zelo vsec, saj se nam je vodic tako bolj posvetil (zapomnil si je, da sva midve iz Slovenije, fant pa je bil iz Kanade) ter naredili sva kar nekaj lepih fotk jame. Ko se je ogled koncal, sva odpravili po cesti naprej (nevedoc kam naju bo peljala). Zeleli sva priti do Atlantika zato sva sledili cesti. Domacini so zelo prijazni, saj naju vsak, ki se je peljal mimo pozdravil. Kmalu sva prisli v eno lepsih pokrajin v Evropi - The Burren. Vse skupaj spominja na Veliko Planino oz. Menino, ki  bi jo postavil ob obalo. (Povrsje: rastline in kamenje je tako kot na Menini, zraven pa je morje.) Bilo je res cudovito. Seveda sem zelela preveriti ce je Atlantik slan - pot do morja ni ravno ravna, moras preskakati kar nekaj skal - sla sem do morja pred Klaro, enkrat sem ze skoraj padla v morje, no drugic mi je to uspelo. Padla sem v morje in tako lahko recem, da sem se kopala v Atlantiku. Hvala bogu si nisem nic naredila. Ker nisva vedeli, kako visoka bo oseka, sva se pocasi odpravili v smeri hostla. Danes sva se naucili, da je treba za lep razgled konkretno garati. :) Hoja po tem reliefu je zelo nevarna, saj so skale prekrite s travo in ne vidis kdaj in kje bos stopil v luknjo. Torej sva morali hoditi res pocasi in prevido,da si ne bi kaj poskodovali. Zelo velikokrat sva izgubili tla pod nogami in se znasli v luknji. Hoja je bila res naporna, zato sva malo pocili in se strinjali, da poskusiva najti cesto. Tako bi vsaj vedeli priblizno koliko casa bova se hodili. Lacni in utrujeni sva koncno nasli cesto. Pred tem sva ob obali srecali se divje koze in zajcka, ki je tekel po pokrajini kot za salo. Zdi se mi, da imava za nekaj casa dost kraske pokrajine, robid, trnja in skal. Koncno sva prisli v civilizacijo in srecali ribice. Prispeli sva do glavne ceste, od tam pa sva rabili se 4 km do hostla. Koncno sva prispeli v hostel, kjer naju je cakala juha. Uredili sva se zadnje malenkosti, spakirali stvari za jutri, se stusirali in sli kmalu spat. Za nama je bil precudovit in naporen dan.
1  Lesson learned: Domacini so zelo prijazni, zo radi pomagajo in so zelo vljudni. Pozdravljako na vsakem koraku.
2. Lesson learned: Irsko vreme ni tako dezevno kot pravijo. V 6 dneh odkar sva tukaj, je en vecer rosilo. Kaksna sreca!

25. 9. 2014, cetrtek - 7. danDanasnji dan se je zacel ze ponoci, saj s nobena od naju ni mogla dobro spat. Sama sem se karnaprej premetavala In do pol treh nisem mogla zatisniti ocesa. Ob pol sedmih sva koncno vstali, pozajtrkovali in se ob osmih premaknili do avtobusne postaje, ki je bila 200 metrov stran od hostla. Avtobus je ob 8.12 odpeljal. Karto sva kupili kar na avtobusu, ki naju je pripeljala do Cashela. Zanjo sva dali 27e, saj sva namesto studentske vozovnice dobili odraslo. Voznik nama je povedal, da se morava v Limericku presesti. Tja smo prispeli ob 9.20, voznja mi je minila zelo hitro. Na avtobusni postaji sva končno odkrili okence, kjer je bila zelo prijazna ženska in nama je razložila, da morava čakati na postaji za smer Waterford in se presest v Chainu. Avtobus je iz Limericka odpeljal 10.25. Vožnja je trajala dobro uro. Tam pa sva imeli za avtobus naprej čakati še 40 minut. V tem malem mestecu je grad, ki je vreden ogleda, ker pa sva bili utrujeni, sva se usedli na ograjo in občudovali to srednjeveško skulpturo. Ker sva se zagovorili, bi skoraj zamudili avtobus. Ta je odpeljal ob 13.20. Ujeli sva ga za las in voznik je bil zelo prijazen. Povedal nama je, da morava izstopiti v Cashelu, ki je bila prva postaja od tega mesta. V Cashel sva prispeli čez 20 minut in iskanje hostla se je pričelo. Najin prvi vtis o mestu je bil, da je mesto majhno in tiho. Po dveh dneh "divjine" sva prispeli v "civilizacijo", Prijazna gospa nama je pomagala najti najin hostel. Dodelili so nama sobo v kateri sva bili po dolgem času sami. V tem hostlu ni bilo vključenega zajtrka, zato sva se odpravili na pošto po znamke in v trgovino po zalogo hrane. Na poti nazaj sem se tako zagovorila, da sem stopila v svež betonski pločnik in  za vedno v njem pustila odtise svojih nog. Še vedno zatopljeni v pogovor sva nadaljevali pot, nato pa sem se spotaknila ob robnik in padla. Več kot očitno je bilo, da rabiva počitek, usedli sva se na klopco in uživali v sončnem dnevu. Ko sva se vrnili v hostel, sem si samo želela počivati, a me je Klara prepričala in sva šli na večerni sprehod po mestu. Ura je bila 6 zvečer in vse je bilo že zaprto. Kmalu sva se vrnili nazaj v hostel in šli spat.

popotovanje iz Doolina do Cashela  

26. 9. 2014, petek - 8. dan
Po dnevu neprespane noči, sem končno spala. V tem hostlu ni bilo zajtrka, zato sva si ga pripravili sami. Po zajtrku je bil čas za ogled Rock of Cashel, ki ni grad, ampak katedrala. Vstopnina je bila 2e z vodenjem. Vodič je bil starejši gospod, ki se je znal šaliti. Povedal nam je kratko zgodovino, saj si jo iz ruševin, sam ne moraš ustvariti. Ogled je potekal od zunaj, nato pa smo se prestavili še v notranjost katedrale, končal se je na pokopališču ob okroglem stolpu. Voden ogled je bil vreden obiska, saj si sam ne moraš ogledati celotnega poslopja. Po vodenem ogledu sva si pogledali poslopje še sami, fotografirali, pogledali film in muzej. Po ogledu sva se posedli na trato pred katedralo in uživali. Par minut peš hoje od Rock of Cashel je še neka ruševina graščine. Tudi to sva si hitro ogledali, nato pa sva se na poti do hostla, sprehodili po mestecu in nakupili spominke za prijatelje in družino. Zvečer sva ob večerji kartali in obiskali turistično agencijo, saj so naju zanimali vozni redi iz Cashela do Dublina. Avtobus sva imeli naslednji dan ob 9.40, zato sva se kmalu odpravili spat.

27. 9. 2014, sobota - 9. dan
Zjutraj sva vstali okrog 7h in dokončno spakirali stvari. Sledil je obilen zajtrk, saj sva morali porabiti celotno zalogo hrane. Po tem sva se odpravili na jutranjo kavo na dvorišče pred hostlom. Ob 9.20 sva šli na avtobusno postajo, a je avtobus prišel šele ob 9.40, ki je bil za razliko od prejšnjih poln. Dva prijazna Irca sta nama med seboj odstopila dva sedeža, da sva lahko sedeli skupaj. Ta dva Irca sta bila zelo prijazna (tako kot so bili do sedaj še vsi). Povedala sta nama, da ta vikend v Dublinu poteka tekma v kriketu in da je zato Dublin nabito poln ljudi. V Dublin smo prispeli ob 12h in pred seboj sva imeli še cel dan, super! Prvič v vseh devetih dneh sva šli v shopping za oblačila. Zvečer je sledila partija remija ob poslušanju petja prijaznega receptorja. Zadnji večer pa sva preživeli v Hard Rock Cafeju in uživali ob rock glasbi. Nato sva lovili zadnji avtobus okrog polnoči, ki je peljal do letališča. Avtobus seveda ni bil točen in sva se že ustrašili, da ga ne bo. K sreči je prišel in naju zapeljal do letališča. Zadnjo noč sva preživeli kar tam, saj se nama ni splačalo spati v hostlu, ker sva imeli let že ob 8h zjutraj. Na letališču pa moraš seveda biti 2 uri prej. Noč nama je minila kar hitro, skoraj nič nisva spali, saj sva morali paziti na najino prtljago. Pot nazaj v Slovenijo nama je minila hitro, saj sva imeli srečo in nama na Go opti ni bilo treba nič čakati.
To potovanje je bilo super, saj sem prvič sama prepotovala državo in nisem ostala samo v enem mestu. Naučila sem se živeti tudi z enim in istim človekom 24/7. Bilo je super in vredno obiska. Zdi se mi, da se bom na Irsko še vrnila, saj me je s svojo prelepo zeleno pokrajino in s prijaznimi domačini čisto očarala.

super skupinska fotka :)