Australia, 2015

Prvi dan- torek, 15. 7. 2017

Naše potovanje se je začelo z vožnjo v Ljubljano, kjer nas je pričakal Go-opti, nizkocenovni prevoznik in nas odpeljal v Benetke. Vožnja mi je minila kar hitro, saj smo imeli zelo zgovornega voznika in je celo vožnjo našel kakšno temo za pogovor. Povedal nam je svoje izkušnje o Avstraliji. Nato smo prišli na letališče Benetk, pojedli smo malico nato pa smo se checkin-ali. Imeli smo srečo in do letala nismo imeli veliko časa za čakat. Letalo je bilo ogromnoooooo, s tako ogromnim se nisem peljala še v življenju, peljali smo se do Dohe, kar je trajalo 6ur. Potem smo imeli za čakat dve urici, kar je hitro minilo. Letališče je bilo ogromno, znotraj katerega pelje tudi vlak. Čakanje je minilo hitro, spili smo kavico, šli na wc in dočakali letalo. Naslednji let je trajal 13 ur in 15 minut. Med letom me je najbolj fasciniralo gledanje filmov - lahko si si pogledal zelo veliko različnih filmov. Pogledala sem film The walk. Med letom smo imeli tri obroke, vendar mi niso pasali. Prebava se mi je zmešala. Na letalu sem čisto izgubila občutek za čas, a je let hitreje minil kot sem pričakovala, saj sem ves čas imela kaj za početi. Pristali smo malo čez 22. uro (po avstralskem času), kjer sta nas pričakala atijeva bratranca, Zdravko in njegov brat Toni. Na letališču smo najeli tudi avto. Do Zdravkovega doma nas je peljal Zdravko, ker ati še nikoli v življenju ni peljal avtomatika ter nikoli ni peljal po levi strani. Domov smo prispeli okrog pol enih zjutraj. Zdravko nam je pokazal, kje so naši prostori, se šli umit - po dveh dneh se je tuš zelo prilegel. Zaspala sem kot ubita, časovna razlika me takrat ni nič matrala, saj smo šli takoj spat.

Drugi dan- sreda, 16. 7. 2015

Zjutraj smo vstali ob kar normalni uri, ob 8h. Zdravko je vstal že prej in šel na sprehod. Pojedli smo zajtrk nato pa smo se odpravili na sprehod ob obali. Zdravko živi zelo blizu morja v vrstni hiši. Res super lokacija, tudi sama bi živela na takšni. Zdravko ima psa Bello, čivavo, takoj sva se vzljubili in postali prijateljici.

Res je bil super sprehod, eno uro v eno smer. Imajo ogromne peščene plaže in veliko ljudi teče tudi v zimskem času. Videli smo tudi zelo velikega naplavljenega lignja, ki ga je jedel galeb. Po sprehodu smo imeli malico, nato pa smo se odpravili na trening vožnje. Ati je peljal, ostali smo zraven molili, haha, saj je ati prvič peljal po levi strani ter prvič je vozil avtomatika. Šli smo kupit avstralsko mobi kartico, hrano, nato smo se počasi odpravili domov. Doma smo igrali biljard - Zdravko ima zelo veliko biljardno mizo, nato pa smo se odpravili na pozno kosilo k teti Kati in njenemu možu. Skuhala nam je govejo juho, pečen krompir, 2 vrsti solate ter zelo dobro sladico. Klepetali smo o vsem, o njunih sorodnikih v Sloveniji.... bil je res lep večer. Nato smo se odpravili domov, se malo smo igrali biljard, nato pa smo se odpravili spat.

Tretji dan – četrtek, 17. 7. 2015

Ta dan smo pozajtrkovali, nato pa smo se mi ter teta Kati in njen mož odpravili v Dandendong ranges, kjer smo videli jezero polno vode s katero napajajo polovico Melbourna. Tam tudi v divjini kenguruji skačejo naokrog. Prvi kenguruji, ki smo jih videli, so bili zelo zanimivi in smo jih pofotkali iz vseh strani. Tukaj nas je ujel dež in hitro smo se odpravili naprej. Odpravili smo se do velikega nasada evkaliptusov. Res so mogočna drevesa. Tam smo videli se kakaduje in papige, ki živijo kar v divjini. Nad avstralsko fauno sem čisto navdušena, saj imajo prelepe ptice vseh barv. Nato smo se odpravili na kosilo. Po kosilu pa smo šli na kavico in na sladico domov. Igrali smo biljard, zvečer pa smo bili povabljeni k Toniju. Toni ima zelo lepo in prostorno hišo ter zelo velikega psa. Takoj sva se razumela z njim, problem je bil le v tem, da je malo večji kot Bella in s tem tudi močnejši. Čas je hitro minil in odpravili smo se domov.

Četrti dan , sobota 18. 7. 2015

Danes smo se po zajtrku odpravili na ogled Melbourna. Danes se nam je pridružil še Kevin, v mestu pa smo se dobili se z Nicole. Najprej smo si mesto ogledali z vrha, iz Sky decka. Razgled je bil fenomenalen, saj smo bili v več kot 80. nadstropju in vreme je bilo perfektno. Videli smo celotno mesto in glavne stavbe mesta. Po ogledu smo čli v ulico, kjer je dovoljeno delati grafite. Nekateri so res lepi. Nato smo se odpravili do spomenika, ki stoji v spomin Avstralcem, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Pričakovala sem veliko manjšo številko vojakov, kot pa jih je bilo. Živih se je vrnilo le 20%, žalostno. Potem smo se šli peljat s tramvajem po mestu. Res starim, smo mislil, da bo kar razpadu hahaha. Popeljal nas je po mestu, videli smo tudi avstralski "London eye". V Avstralijo smo prišli v zimskem času, bilo je bolj mrzlo kot sem pričakovala. S tramvajem smo se peljali nazaj do avtohiše, kjer smo imeli parkiran avto in se odpravili proti domu. Doma smo pojedli večerjo: golaž, ki ga je skuhal Zdravko. Po večerji smo se kartali Uno. Spat smo šli kar kmalu, sama sem imela težave s spanjem, saj me časovna razlika se vedno matra. Ponoči ne moram zaspat, zjutraj pa bi kar spala.

Peti dan, nedelja 19. 7. 2015

Današnji dan je bil najbolj mrzli dan v 18 letih v Melbournu. Danes sem spala, spala do 11h, saj sem bila zelo utrujena in se mi ni dalo vstati in iti na sprehod ob obali. Ob 12h smo bili povabljeni na skupinsko družinsko kosilo v gostilno: mi, teta Kati, Zdravkova in Tonijeva družina. Med kosilom smo klepetali in se imeli fino, po kosilu pa smo šli na kavo k nam domov. S fanti, Evo, Tonijem, Chase-om, Ryan-om, Lovrom in Brittney smo se odpeljali do igrišča za avstralski nogomet in probali igrati ta šport. Že sama žoga je zelo nepredvidljiva, saj nikoli ne veš, kam točno se bo odbila. Zelo tricky. Bilo je zelo zanimivo, sam šport je cisto drugačen od navadnega ali pa ameriškega nogometa. Ko smo se vrnilo domov, smo se poslovili od Tonijeve družine ter od Nicole, saj jih za 100% verjetno ne bomo več videli. Za večerjo smo naredili polento ter golaž, ki nam je ostal od prejšnjega dne. Potem nam je Zdravko pokazal starejše posnetke, ko sta bila s Tonijem majhna. Prav zanimivo je bil gledat. 

Bella je res pikica, hitro ti skoči v naročje in se hoče crkljati. Če je ne božaš z obema rokama, te s tačko poboža po prosti roki ter zahteva, da jo božaš še z drugo roko. Ponoči sem imela spet krizo s spanjem, saj sem se ponovno zbudila sredi noči.

Šesti dan, ponedeljek, 20. 7. 2012 

Danes nas je čakal izlet na Philip Islad. Zjutraj po zajtrku smo se odpravili v shopping po hrano, saj bomo jutri zvečer mi – Slovenci, kuhali večerjo za nas in za Tonijevo družino. Po shoppingu smo se odpravili proti jugu. Danes je bil naš voznik Lovro. Vožnja mu gre zelo dobro in sploh nima problemov z vožnjo po levi strani. Peljali smo se dobrih 130 kilometrov, kar je trajalo cca 1,5h. Najprej smo obiskali tovarno čokolade. Že nad vstopnico sem bila zelo navdušena, saj smo dobili čokoladno ploščico. V tej smo najprej videli, kako poteka izdelava čokolade, nato pa smo lahko sami probali pisati s tekočo čokolado na papir, videli smo največji čokoladni slap na svetu, tudi sam si si lahko za 2 AUS$ naredil čokoladico po izbiri, naredila sem si belo čokolado z jagodo in kokakolo. Skupinsko smo se slikali tudi z maketami bonbonijere. Navdušena sem nad tovarno, saj smo sami lahko veliko probavali delati. Po čokoladi smo se odpravili kupit karte za ogled pingvinov - vsak večer okrog 18. ure pride na obalo več sto avstralskih pingvinov, ki so najmanjši pingvini na svetu. Nad tem sem bila zelo navdušena, saj sploh nisem pričakovala, da v Avstraliji ti sploh živijo. Potem smo se odpravili na Sela rocks, kjer v morju živijo mroži. Žal nismo videli nobenega. Pokrajina sama pa je bila neverjetno lepa. To mi je bil najlepši del Avstralije do zdaj. Sama pokrajina je jemala dih in me je spominjala na pokrajino Irske. Fenomenalna modra barva morja. Tudi sam razgled na zeleno pokrajino z vulkanskimi kamni v vodi je bil neprecenljiv. Tam smo videli tudi divjo gos, okostje majhnega pingvinčka ter nenormalno veliko in mesnato algo. Nato smo se odpravili na ogled pingvinov. Ob 17h so nam dovolili, da smo se na plazi posedli na klopce in čakali, če bodo pingvinčki danes prišli iz morja. Deležni smo bili zelo lepega sončnega zahoda, nato pa se je predstava začela. Pingvinčki so zaceli hodit iz morja. Takooooo luskani so!!!!! Res so majhni in tako prikupno racajo in se zibajo. Večinoma prečkajo plažo v skupinah, po pet, šest. Plaža je bila polna tudi galebov in v temi so se oči morale privaditi na temo, da smo sploh razločili med pingvinčki in galebi. Vsi smo bili navdušeni nad pingvinčkom, ki se je podal na prečkanje plaže sam. Ko nas je začelo zebsti (pod ritjo smo sedeli na deki ter bili pokriti z deko, a nas je kljub temu po dveh urah zacelo zebsti), smo se počasi odpravili nazaj proti avtu. Na poti smo videli se veliko pingvinčkov, ki so svojo pot nadaljevali po kopnem. Joooj, kolk so luštni. Ati jih poskušal na skrivaj slikat, pa so ga varnostniki takoj videli (fotkanje je bilo prepovedano). Potem smo se počasi odpravili proti domu. Ura je bila 19.00, občutek, zaradi teme, pa smo imeli, da je polnoč. 

Ne morm verjeti, da je danes že kar 6. dan kar smo na poti. Čas tako hitro beži ... :( En, dva, tri pa bomo doma.

Sedmi dan, torek, 21. 7. 2015

Danes smo se Slovenci odločili, da bomo pripravili skupno večerjo, saj je bil to zadnji dan v Melbournu. Zjutraj smo se odpravili na sprehod ob obali in spotoma smo se ustavili še v trgovini. Ob obali je bil kip konja - prirejajo dirke s konji v vodi. Ko smo se vrnili domov je mami začela delat kremo za ledeno torto, jaz sem sla pod tuš. Ob 12h smo bili povabljeni na kosilo k teti Kati. Za kosilo nam je pripravila kislo zelje z rižem in kranjsko klobaso, bučno juho ter za sladico "cake". Po kosilu smo šle z mami in teto Kati pogledat njen vrt. Tukaj v Avstraliji je super podnebje za rast limon. Skoraj vsaka hiša ima svojo limono.
Tako kot so vsa slovesa težka, je bilo tudi to žalostno. Žal smo teto Kati zapustili s solzami v očeh. Po kosilu smo se odpravili domov naprej pripravljat večerjo. Za večerjo smo pripravili: bučno juho, nafilali smo piščanca in rebra, pire krompir, solato ter ledeno torto. Na večerji smo bili: Toni ter njegovi trije otroci, nas 5, Zdravko ter Kevin. Večerja nam je dobro uspela, boljše kot smo pričakovali, saj smo imeli kar težavo z nakupom sestavin. Po večerji sta Kevin in Lovro igrala biljard, ati in Zdravko sta gledala fotke, katere smo posneli do sedaj, mi 3 pa smo se sle tuširat in spat. 

Osmi dan, sreda, 22. 7. 2015

Zjutraj smo vstali kar zgodaj, ob pol 7h, si naredili zajtrk in se s solzami v očeh poslovili od Zdravkota, Kevina in Belle. Danes nas je pot vodila po Great Ocean Road-u. Najprej smo se morali prebiti skozi največjo gnečo, ki je bila na poti v center Melbourna, saj smo se odpravili od doma ravno v "rush hour-ju". Po približno dveh urah smo se ustavili za kavo in za wc. Lokal je bil zelo luškan in lepo urejen. Imeli so se vrt poln rož, vodnjakov,... Res lepo urejen lokal. Po postanku smo se odpravili naprej na pot, saj nas je čakala 350 kilometrov dolga pot. Kmalu smo prišli do ceste, ki je peljala ob obali, ob zeloooo dolgih peščenih plažah, ki so neizmerno lepe. Cesta je za avstralske razmere zelo vijugasta (saj imajo po večini ravne ceste) in zato so nas sorodniki na to opozarjali, za nas, ki pa smo navajeni na vijugaste ceste pa cesta ni bila težavna. Morje je bilo hladno. Začetek Great Ocean Road-a je označen s tablo, ki je postavljena čez celo cesto. Imeli smo zelo dober zemljevid, ki je imel označene vse pomembnejše atrakcije na poti. Najprej smo se ustavili ob manjšem svetilniku. Ob cesti smo videli zelo zanimivo hiško, ki stoji na stebru - ven iz zemlje. Naslednja postojanka je bila namenjena tankanju ter malici. Vreme je bilo hladno in vetrovno. Celotna pot se mi ni vlekla, saj smo se pogosto ustavljali. Sprehodili smo se tudi skozi deževni gozd, katerega rastje in drevesa so mi zelo všeč. Pot smo nato nadaljevali skozi deževni gozd ter smo obalo zapustili za seboj. Ko smo prišli na območje, na katerem naj bi živele koale smo vsi zavzeto gledali na evkaliptuse ter se spraševali, kako velike so te živali. Prvi, ki je zagledal koalo je bil ati, ki je tudi vozil. Ob cesti smo se ustavili in gledali se za ostalimi koalami. Videli smo jih samo ene 5 in vse so spale. Žal jih nismo videli v takšnih pozah, kot bi si mi želeli. Bile so večje, kot smo pričakovali in bile so višje na drevesih. Pot smo nadaljevali do najstarejšega delujočega svetilnika, ki deluje že od leta 1848. V tem Lightstation centru smo si ogledali tudi telegrafsko postajo. Na svetilnik smo se lahko tudi povzpeli. Bil je postavljen 90 metrov nad morjem. Razgled je bil čudovit na morje ter na pokrajino, vendar je tudi zelo pihalo. Hitro smo se razgledali ter hiteli proti Dvanajstim apostolom, saj je bila pot še dolga, ura pa je bila že 16.30. Želeli smo si jih videti v sončnem zahodu. Pot se je vila po ozki in vijugasti gozdni asfaltirani poti. Naše dva voznika, ati in Lovro, sta se na vsake toliko časa menjavala. Prvega apostola smo ujeli čisto ob koncu dneva. Ker smo si tako želeli videti še danes, smo hiteli po neki peš poti in kmalu ugotovili, da nas ne vodi do apostola, ampak je to Walk Ocean Road. Sončni zahod smo zal zamudili za pol ure, kljub temu pa je bil pogled čudovit. Pečine so mogočne in valovi se z vso močjo zaletavajo v njih. Lahko smo se spustili do peščene plaže in si apostola ogledali iz tam. Ob 19h smo se morali prijaviti v hostel, ki je bil na srečo od apostola samo 10 minut vožnje stran. Hostel je bil zelo lep. Imeli smo sobo s 6 posteljami: 2 pogradoma ter zakonsko posteljo ter s svojo kopalnico!!! Kuhinja in dnevna soba sta bili veliki. Na recepciji so bili zelo prijazni in so nam posodili dodatne adaptarje, da smo lahko napolnili vse svoje aparate. Po dolgem dnevu vožnje smo bili utrujeni, smo se kmalu odpravili umit in spat. Sama sem zelo dolgo časa rabila, da sem zaspala. Po noči sem se tudi večkrat zbudila, saj se morala iti na wc in ati me je prebudil s svojim smrčanjem. 

Deveti dan, četrtek, 23. 7. 2015

Dan smo zaceli zgodaj, ob 6.30, saj smo si želeli videti Dvanajst apostolov v sončem vzhodu. Sonce je vzšlo ob 7.40, takrat smo si želeli biti ob Apostolih. Na hitro smo pozajtrkovali, kar nam je ostalo se od prejšnjega dne, se spakirali ter se odpeljali proti Apostolom. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov in nismo bili edini "jutranji ptici". Pogled na apostole je bil čudovit, res so lepi in ogromni, le temperatura ozračja so bili malo manj simpatična. Poleg Apostolov smo si v bližini ogledali se čudovito sotesko s peščeno plažo, kjer se je davnega leta potopila neka ladja. V bližini je bil tudi »London bridge«, a smo imeli za en dan dovolj skal in smo se raje odpeljali nazaj do mesta, kjer smo spali in sli na kavo ter po hrano za na pot. Danes nas je čakala dolga vožnja do mesta Albury, kjer živi atijev bratranec Peter z družino. Med potjo smo si šli še ogledat Sovereign Hill, mesto, ki je kopija rudarskega mesta. Bilo je zelo zanimivo, saj je bilo res veliko mesto. Polno prodajalen. Videli smo, kako so naredili kepo zlato. Imeli pa so tudi potok, kjer je bil zlato. Ati in Lovro sta vzela posode in se kot majhna otroka lotila iskanja zlata. Imela sta srečo in našla štiri koščke zlata, nekaj časa sta porabila, da sta naštudirala sistem iskanja. Mi pa smo šle med tem časom v Candy shop, kjer je bila predstavitev izdelave bombonov. Zelo podobno predstavitev sva z Evo videli že v Pragi. Po obisku mesta smo pomalicali ter se odpravili naprej proti Alberuyu. Ta dan smo naredili približno 600 km. K Petru smo prispeli pozno zvečer, ob 9h. Najbolj zanimivo od vsega mi je bilo to, da imajo Avstralci na avtocesti se poseben pas namenjen kolesarjem. Kolesarji se lahko peljejo po celotni avtocesti. Vsi so nas nestrpno pričakovali, takoj ko smo prispeli na dvorišče so otroci (Laura, Samuel in Isaac) pograbili nase potovalke in nam jih odnesli v spalnice. Alison nam je pripravila večerjo, ki je bila odlična. Po večerji smo klepetali, otroci so nam takoj morali pokazati, kaj vse znajo. Laura hodi v glasbeno šolo in igra klavir, hodi na gimnastiko, Isaac hodi sam na lov, lovi z lokom. Le Samuel je bil sramežljiv. Hiša in ozemlje sta ogromna. Iz jedilnice in kuhinje imajo perfekten pogled na jezero (živijo na podeželju), ob hiši pa jim skačejo kenguruji. Iz moje sobe sem imela prelep pogled na njih. Po dolgi vožnji smo bili utrujeni in smo se nato odpravili spat.

Deseti dan, petek: 24. 7. 2015

Ker je bil petek, so otroci morali v šolo. Alison jim je obljubila, da jih bo sla iskat prej. S poukom začnejo ob 8.50. Tja so jih odpeljali moški: ati, Lovro in Peter ter spotoma so si ogledali šolo. Punce smo ostale doma in zajtrkovale. Počutile smo se kot v hotelu, saj nam je Alison naredila perfektno kavo (doma ima kavomat) ter naredila vmešana jajca. Razgled iz mize je bil prelep, s pogledom na jezero. Ko so pozajtrkovali se fantje, smo se s Petrovim avtom odpeljali po cesti. Ker je deževalo in je bila ta zelo blatna, nam je avto vstal v blatu. Z Alisonovim avtom smo se odpravili proti jezeru in videli elektrarno ter zapornico. Bilo je zelo mrzlo in deževno. Ko smo prišli domov, smo pojedli malico, nato pa smo sle Alison, mami in jaz po otroke v šolo. Hodijo na katoliško osnovno solo, ki je plačljiva in zelo velika. Nato smo se odpravili se na hitro v trgovino in nazaj proti domu. Doma so se otroci preoblekli in potem smo se odpravili na večerjo v tajsko restavracijo. Še pred tem, so nas odpeljali na razgledno točko s katere smo videli celotno mesto. Tam je bil tudi postavljen spomenik vsem, ki so se udeležili vojn in padli. Pogled na glavno ulico je bil čudovit, saj je bila v lučkah. Tajska je bila odlična. Po večerji smo se punce (vozili smo se v 2 avtih, v enemu so bili fantje, v drugem punce) ustavile se v trgovini in kupile sladico: sladoled. Alison nam je sladoled postregla zelo lepo. Sam in Isaac sta mi pokazala, kako igrata igrice na tv-ju, Laura pa mi je pokazala kako ustvarja. Po televiziji je bila tekma med Barcelono in avstralskim nogometnim team-om, potekala je v Melbournu. Ko je bilo tekme konec, smo se odpravili spat. 

11.dan, sobota: 25. 7. 2015

Dvanajsti dan, nedelja: 26. 7. 2015

Dan smo zaceli že zelo zgodaj, ob 6.30, saj smo se vsi odpravili na soccer- nogometno tekmo. Pozajtrkovali smo, nato smo se odpeljali v uro in pol oddaljen kraj. Vreme je bilo deževno in mrzlo. Na prizorišču so imeli 3 igrišča, na katerih so se odvijale tri tekme istočasno. V tekmah so sodelovali celotna Hovar družina, samo Laura ne. Videli smo tekmo od Sama, Issaca ter Alison, nato pa smo se poslovili od njih ter odpravili na pot proti Canberri. Celotno pot je prevozil Lovro, med potjo smo se ustavili samo za wc in kavo, saj smo si želeli čimprej priti v Canberro. Na cilj smo prispeli okrog 16h. Loreta, Robert, Ana in Miha so nas že nestrpno čakali. Ko smo prišli je bilo tako, kot da bi se včeraj nazadnje videli. Ana kar ni mogla verjeti, da smo res tukaj. Imeli smo si veliko za povedati. Ker je postalo pozno, sta nas Miha in Ana zapustila, ostali pa smo imeli pozno kosilo. Po kosilu smo sedeli in klepetali dolgo v noč. Z Evo sva se skregali in sama sem se odpravila v sobo in pod tuš, za mano je prišla Lora in me potolažila. Res je super ženska.

Trinajsti dan, ponedeljek: 27. 7. 2015

Danes smo si skupaj z Loreto, Robertom, Mihom in pa Ano ogledali Canberro - prestolnico Avstralije. Najprej smo si ogledali celotno mesto iz nekega hriba, kjer smo imeli lep pogled na celotno mesto. Mesto je bilo zgrajeno po načrtu, na enkrat in je zgrajeno iz samih nizkih stavb. Nato smo obiskali Nacionalni vojaški muzej (vstopnina je zastonj), res lepo in OGROMNOOOOO, nisem si uspela vsega pogledat, saj je v večih nadstropjih in zelo veliko razstavljenih predmetov. V Avstraliji na vse te vojaške spomenike postavljajo makove cvetove, v poklon vsem padlim vojakom, meni je to tako lepo, da sem si kupila enega. Kupila sem si tudi knjigo, zgodovino Avstralije. Potem smo sli v Nacionalno knjižnico, a si je na žalost nismo morali ogledati, tako kot si pri nas NUK-a ne moreš.

Pri nas je bil pa danes sončeeeeeek!!! Po parih zaporednih deževnih dneh je končno spet posvetil. 

Na zadnje smo si ogledali Naravoslovni muzej, ki je tudi zastonj in ogromen. Najbolj so mi bile všeč aboriginske zadeve.

Zvečer smo se odpravili najprej na večerjo v Vietnamsko restavracijo. Za nas, Slovence je bil to prvi obisk te vrste restavracije. Jedla sem Stir-fry egg noodle with veggie and bean curd (=tofu), bilo mi je všeč, saj ni bilo preveč pekoče. Pila pa sem kokosovo vodo, ki mi je zelooo všeč, saj je posebnega okusa in zelo sladka. Po večerji smo se odpravili na bowling. Prvo igro sem bila 2., drugo igro pa zadnja. Punce smo igrale zase, fantje pa zase. 

Štirijansti dan, torek: 28. 7. 2015

Danes smo se odločili, da bomo šli na jutranji sprehod okrog jezera, ki je v centru mesta, (šli smo: jaz, mami, Eva, Lovro in Loreta). Zbudili smo se ob 6.30 in šli od doma okrog 7h. Krog okrog jezera je bil dolg približno 7 km, za katere smo porabili 1 uro. Bilo je vredno vstati zgodaj, saj smo videli sončni vzhod in črne labode, ki živijo v jezero. Vsi smo ga videli prvič, saj pri nas ne živijo. Bilo je zelo mrzlo, -4 stopinj. Ko smo prišli domov, nam je Robert za zajtrk spekel palačinke. Zajtrk je bil odličen, palačinke z jagodami, sladoledom, javorjevim sirupom, Nutello,... Po zajtrku nama je z Evo Loreta spletla kitke, nato smo se odpravili v mesto po nakupih, v zelo velik nakupovalni center. Nato smo šli v steklarno, kjer smo si ogledali pihanje stekla. Po tem smo se sprehodili ob morju, kjer smo se ustavili v čokoladnem baru, kjer smo pili posebne pijače s čokolado. Potem smo sle punce se v shopping, v outlet, kjer si je Eva kupila dve koncertni obleki, jaz pa sem dobila za odlično ceno dzeki iz jeansa. Ob 18h smo bili povabljeni na večerjo k Ani in Mihu, še pred tem pa smo se vstavili pri Loretinih starših in ju na hitro pozdravili. Večerja je bila več kot odlična ter preobilna. Ana je skuhala vse od pečenega krompirja, bučkino-špinačno pito zame, več vrst mesa,... Za sladico pa je pripravila kuhane hruške s sladoledom, Malteško torto ter malteške piškote. Ob čaju in kavi smo klepetali, Miha nam je povedal zgodbo, kako je prišel v Avstralijo. Res je imel težko pot do tega, kjer je danes. Rabil je veliko poguma. Po večerji smo se odpravili domov in spat, saj nas je nakupovanje utrudilo. 

Petnajsti dan, sreda: 29. 7. 2015

Danes sem spala malo dlje, saj sem se zbudila vsa utrujena in z občutkom kot da bi me kdo prebutal. Za zajtrk smo imeli vmešana jajca s toastom (Avstralci jejo jajca tako, da toast namažejo z maslom in nanj dajo vmešana jajca. Zanimiv način.) Danes je mora Lora delati, prva stranka je prišla že ob 9h. Medtem, ko je stranko barvala je meni spletla dve zelo lepi kitki. Kmalu smo se brez nje odpravili na potep. Najprej smo obiskali razgledno točko iz katere smo videli razgled na nacionalno kolekcijo bonsajev in penjingov. Potem smo se odpeljali do jeza, zbiralnika vode iz katerega črpajo vodo za celotno Canberro. Bilo je zelo ogromno in zanimivo. Cevi so napeljane kar po površju. Tam je tudi odličen piknik prostor in veliko igral za otroke. V sebi smo prebudili otroke in se igrali na igralih. (V Avstraliji imajo povsod na piknik prostorih žare, ki jih lahko uporabljaš zastonj.) Od blizu smo videli wombat-a, ko pa se mu je ati približal in si ga želel pofotkati, je pobegnil. Na piknik prostoru smo pomalicali nato pa smo se odpravili naprej. Vstavili smo se v NASA centru, kjer imajo štiri satelite, kjer komunicirajo z vesoljem. Bilo je ogromen prostor, kjer smo videli uniforme in hrano prvih ljudi, ki so šli v vesolje. Videli smo tudi pravo vesoljsko obleko, imeli so narejeno tudi kopijo s katero si se lahko slikal. Ati je bil v raju, če bi imeli čas, bi lahko ostal tukaj cel dan, vendar nismo imeli časa. Odpravili smo se v naravni rezervat Tidbinbilla, po rezervatu smo se lahko zapeljali z avtom, iz katerega smo videli polno kengurujev. Videli smo tudi kenguruje, ki so v vreči prenašali mladičke, so cute!!! Nato smo imeli največjo srečo v življenju (dobesedno!). Videli smo kljunaša (je zelo redka žival, Robert jo je pred tem videl samo enkrat v življenju). V naravi smo videli polno malih kengurujev, Yellow-footed-Rock-wallaby. Čisto od blizu smo videli tudi emu-ja, prvič v življenju. Zelo ogromna žival. Kengurujčki pa se sploh ne bojijo ljudi. Nekaj kengurujčkov je ležalo mrtvih na tleh. :( Ura je bila okrog 17.30, okrog 18h se stemni, zato smo se odpravili nazaj proti domu. Doma nas je pričakala Loretta z večerjo. (Danes je imela naročene stranke in je delala do popoldneva, zato žal ni morala z nami na izlet). Za večerjo je naredila doma narejene kanelone polnjene z rikoto ter špinačo. Zelo okusno. Za sladico nam je pripravila avstralsko kremno rezino in brownije. Ob 20h smo šli vsi razen atija in Roberta na mjuzikel Briljantino. Bilo je super, fino, fajn. Zelo dobro so peli, sem kar plesala zraven. :)

16. dan, četrtek: 30. 7. 2015

Danes smo si jutro vzeli bolj na "easy". Spala sem malo dlje, za zajtrk smo jedli snite. Po zajtrku smo se pocasi odpravili proti mestu. Odpeljali smo se proti Parlamentu. Avstralski parlament si lahko zastonj ogledas od notri. Najprej smo moral iti skozi varnostni pregled - tako kot na letaliscu, atiju in Robertu je piskalo, saj sta pozabila, da imata v zepu zepni noz. Odvzeli so jima ju, na koncu pa sta ju dobila nazaj. Parlament je ogromen, za ogled rabis zemljevid, da se sploh orientiras. Na zemljevidu sem videla, da imajo v vitrini razstavljeno Magno Carto, ki je iz leta 12?? in je vredna vec kot 12.000 AUD. Z Loretto nisva sami nasli Magne Carte, za pomoc sva prosili starejsega mozakarja za katerega je bil danes zadnji delovni dan. Ogledali smo si obe dvorani, kjer zastopata spodnji in zgornji dom avstralskega parlamenta. Na koncu pa smo se povzpeli se na vrh parlamenta, kjer je odlicna razgledna tocka nad celotno mesto. Na vrhu plapola tudi avstralska zastava, zasejena je trava. Prelepo. Ati in mami sta bila ob 13h povabljena na kosilo k Ani in Mihu, zato se nam je mudilo naprej. Loretta mi je v paralemntarni trgovini kupila brosko s slovensko in avstralsko zastavo. Res dobra ideja. Po ogledu parlamenta smo se odpeljali do jezera, kjer smo odlozili Evo in Lovrota, saj sta se s kolesoma odpravila na voznjo okrog jezera. Nato smo se odpeljali k Ani in Mihu, saj sta nas ze nestrpno pricakovala. Miha nas je pricakal zunaj, sedec za mizo, saj je bilo soncno vreme. Loretta, Robert in jaz smo se odpeljali proti New South Walesu, pokazala sta mi res bogate, ogromne hise z bazeni. Nato smo se ustavili pri Lorettinemu bratu. Njegova zena nam je postregla s kapucinom ter torto. Po obisku smo se odpravili v Naravoslovni muzej. Bil je vreden obiska, v njem smo prebili 4 ure, ce bi imeli cas, pa bi z lahkoto cel dan. Imeli so zelo veliko zanimivih poskusov, dejavnosti, za kaksne poskuse smo vedeli, kako delujejo, za druge nismo. Kasneje sta se nam pridruzila se Lovro in Eva, skupaj smo raziskovali po muzeju. Ta se je zaprl ob 17h, nato smo se odpravili k Ani in Mihu. Skuhala sta nam caj, kavo ter postregla posebne malteske piskote z manjdlji. Bilo so odlicni. Ker je postalo pozno, smo se pocasi poslovili od njiju. Slovo je bilo tezko, saj ne vemo, ce se bomo se kdaj videli. Miha je cisto ozivel, saj je po dolgem casu lahko govoril z atijem slovensko. Ker je bilo ze dokaj pozno, smo se odlocili, da bomo sli jest ven. (Najprej smo imeli namen skuhati doma in peci na zaru.) Koncali smo v restavraciji Jamesa Oliverja. Za vecerjo sva z Loreto jedli isto stvar, testenine (edina vegi stvar) s cilijem, bile so tako pekoce, omg, nisva jih sploh mogle jest, zato je sla Loreta prosit za kozarec mleka (saj mleko/jogurt ubije to pekoco hrano). Natakarica se je takoj ponudila, da nama prinese novo, manj pekoco porcijo, zastonj. Tega v Sloveniji ne bi nikoli dozivela. Ker sva se ze prej matrali s pekoco porcijo, nove porcije nisva mogli pojesti. Po vecerji smo se odpravili proti domu. Loreta in Robert imata doma jaccuzi in punce smo se odlocile, da ga preizkusimo. 

Devetnajsti dan, nedelja, 2. 8. 2015

Zjutraj smo vstali zelo zgodaj, saj smo lovili trajekt za v Zoo ob 9.16. Trajekt je bil v centru mesta, do tja smo morali se priti. Ker je bila nedelja, si za cel dan prevoza samo enkrat plačal 2,5€, nato smo se cel dan vozili zastonj. To smo tudi izkoristili in smo se 4x peljali s trajektom. Tako smo videli mesto tudi z vode, zadnjo vožnjo pa smo se peljali že v temi in smo ga videli v lučkah. Vreme je bilo sončno in toplo. V Zoo smo se od trajekta do vhoda pripeljali z avtobusom. Ker smo bili zelo zgodnji, prišli smo pred odprtjem (9:30), se ni bilo gneče. Zoo je zelo velik, ogledali smo si predstavo morskih tjulnov, neverjetno kaj vse se jih da naučiti. Najbolj me je impresioniral morski tjulenj, ki je znal stati na sprednjih dveh plavutih. Vau. Po tej predstavi smo se sprehodili se do drugih živali, ob 14h pa smo si ogledali se predstavo ptic. S hrano kot nagrado so jih motivirali, da so izvajale razne trike. 

Dvajseti dan, ponedeljek, 3. 8. 2015

Danes nas je čakal let v Brisbane, se k zadnjim sorodnikom. Atijevemu bratrancu David in njegovi družini. Pred letom smo se odpeljali se na plažo s katere se je videlo letališče Sydney. Voda sploh ni bila mrzla, sem sla preverit. Na plazi je bil tudi lokal, kjer smo pili kavo in opazovali letališče. Ta je bil kar zaposlen, saj so letala stalno pristajala in vzletavala. Pri oddaji prtljage se nam je malo zataknilo, saj sta imela Lovro in ati 3kg preveč, to odvečno težo smo si porazdelili in ni nam bilo treba doplačat. Let v Brisbane je trajal malo več kot eno uro. Na letališču - pred vrati, kjer smo prišli iz letala- sta nas pričakala atijev bratranec David in žena Lisa. Skupaj smo sli iskat prtljago ter najet avto. Ta avto je bil manjši in manj prostoren od prvega, k sreči sta prišla se Lisa in David ter sta v svoj avto naložila se nase 2 kovčka. Nato smo se odpeljali domov. Med potjo smo naleteli na "rush hour" in je zato voznja trajala malo dlje, smo pa zato lahko opazovali prelep sončni zahod. Doma nas je pričakala njuna hčerka Samantha. Za večerjo smo pekli na žaru, Lisa pa nam je naredila odlično solato. Po večerji smo se malo klepetali, usklajevali načrte za prihodnje dni, nato pa smo se odpravili spat.